Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Če kje obstaja skupina filmarjev, ki si je svoj uspeh vsekakor zaslužila, je to ravno družina Adams (oče John Adams, mama Toby Poser ter njuni hčerki Zelda in Lulu Adams), ki je v zadnjem desetletju postala uveljavljeno ime znotraj kroga neodvisnih grozljivk in dokazala, da tehnične in finančne omejitve niso kos ustvarjalnemu zagonu in entuziazmu, ki ju je moč čutiti v vsakem njihovem družinskem projektu. S celovečercem Mother of Flies se družina Adams sooči s svojim doslej najbolj osebnim filmom v karieri, saj zgodba izhaja iz njihove osebne izkušnje ob soočanju s hudo boleznijo; Zela in John odigrata vlogi na smrt bolne hčerke in njenega utrujenega očeta, ki se po neuspešnem zdravljenju odpravita v gozdove, da bi obiskala lokalno čarovnico (Poser), ki jima ponudi rešitev, vendar z nepredvidljivimi posledicami. Pričujoči film predstavlja vrnitev družine Adams k žanru mistične folk grozljivke, ki pričakovano grozo in suspenz zamenja za meditativno in poetično zgodbo o minljivosti in prebolevanju izgube bližnjega. Tisti, ki pričakujete klasičen strašljiv film, boste najverjetneje razočarani, saj družina Adams tokrat ubere bolj melanholičen ton, ki ni toliko zastrašujoč kot je emocionalen. Ta sprememba atmosfere seveda ne pomeni nič slabega, saj je filmi poln iskrenih in čustveno razburkanih prizorom, za kar se je potrebno zahvaliti tudi prepričljivim igralskim predstavam (izstopa predvsem hčerka Zelda) ter izvirni simboliki. Mother of Flies je obenem tehnično najbolj dodelan in izpiiljen film v karieri družine Adams, ki postreže s presenetljivo učinkovitimi posebnimi učinki ter vzdušno kombinacijo gravža in mistike, ki pritiče duhu “dnevnih” grozljivk tipa Midsommar in The Wicker Man. Četudi ima film na trenutke prepočasen tempo in premalo zgodbe za slabo uro in pol, vendar pa Mother of Flies znova služi kot dokaz, da je res težko najti tako entuziastično in kreativno skupino kot so člani družine Adams.

Marsikateri igralec bi ponudbo za glavno vlogo v filmu The Woodsman nemudoma zavrnil, saj se ta dotika ene najbolj občutljivih problematik, o kateri se hkrati govori veliko in premalo; pedofiliji. Kar pa pričujoči film dela še bolj kontroverznega, je to, da predstavi svojo zgodbo ne iz perspektive žrtve, kot je to običajno, ampak skozi oči pedofila, ki se mora po storjenem dejanju in opravljeni zaporni kazni vrniti nazaj v normalno življenje, če je to sploh mogoče. Walter (Kevin Bacon v eni od svojih najboljših igralskih predstav) je zaradi spolnega napada na deklico preživel dvanajst let v zaporu, ko pa je izpuščen in si najde streho nad glavo, zaposlitev in morebitno ljubezen, se njegov boj za notranjo osvoboditev od temačnih impulzov šele začne. Nepazljiv gledalec bi rekel, da skuša The Woodsman ustvariti sočuten portret človeka, ki je zagrešil zelo ostudno kriminalno dejanje, vendar temu ni tako; največja groza pričujočega filma režiserke in scenaristke Nicole Kassell je v tem, da razgalja izredno neprijetno resnico o pedofiliji, pred katero si še vedno zatiskamo oči. Ta resnica je, da otroka spolno zlorabijo povsem običajni ljudje, ki jih srečujemo na ulici, ne pa stereotipne pošasti, ki obstajajo zgolj v grozljivkah. Kasselova se tega tveganega koraka loti subtilno, sofisticirano in še vedno grobo realistično, pri tem pa problematiko razgali iz vseh možnih zornih kotov in ohrani čustveno nit zgodbe, katere osrednji motiv je morebitno iskanje odrešitve za človeka, ki si te zaradi posledice svojih dejanj sploh ne zasluži. Film s svojo mračno atmosfero, izvrstnimi dialogi in že omenjenimi vrhunskimi igralskimi predstavami samozavestno ustvari resda neprijetno, vendar sporočilno močno psihološko dramo, ki jo gledalec zlepa ne pozabi.