Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Narediti presek več kot 50-letne kariere ameriškega rock glasbenika Bruca Springsteena v enem samem filmu je nemogoč podvig, zato se zdi smiselno, da biografska glasbena drama Springsteen: Deliver Me From Nowhere pokrije zgolj njen manjši del. Natančneje; po velikanskem uspehu petega studijskega albuma The River in obširni turneji je Springsteen fizično in kreativno pregorel, zato se je leta 1981 preselil v hišo blizu njegovega rodnega kraja in v spalnici popolnoma sam posnel demo skladbe za ploščo Nebraska, ki je s svojim izrazitim minimalizmom, grobo tehnično podlago, “anti-rockersko” estetiko in surovo iskrenostjo postala najbolj pomembno delo v glasbenikovi karieri. Springsteen: Deliver Me From Nowhere bi na najbolj preprost način opisali kot precej konvencionalno hollywoodsko biografijo, ki na več mestih “zvesto” sledi žanrskim klišejem in preverjeni formuli glasbenih dram o ranljivih rockerjih, ki iščejo samega sebe; vse teme, ki jih film obravnava, so sicer kompetentno raziskane, vendar pa na pričakovano površinski način (depresija, s katero se je Springsteen spopadal med snemanjem Nebraske, je recimo omenjena zgolj v zadnjih desetih minutah filma) in s trenutki, ki skušajo izsiliti sentimentalno solzavost (prizori iz Springsteenovega otroštva, ki so prikazani sila klišejsko in nedomiselno). Navkljub temu pa film Springsteen: Deliver Me From Nowhere nikakor ne moremo odpisati kot še eno brezdušno in sterilno hollywoodsko biografijo; spretna režija Scotta Cooperja poskrbi, da film ne obtiči (pre)dolgo v klišejih in zgodbi doda dobrodošlo mero avtentičnosti in iskrenosti, za kar se je potrebno zahvaliti tudi režiserjevem razumevanju glasbenikovega opusa, zgodovinski natančnosti, živahnem tempu in ognjeviti igralski predstavi Jeremyja Allena Whita, ki perfektno zajame ves delavski mačizem kot tudi konfliktno ranljivost vzpenjajočega se rock zvezdnika. Bi Springsteen: Deliver Me From Nowhere lahko bil boljši film? Absolutno, vendar pa bi lahko bil tudi mnogo slabši.

Francoska režiserka Julia Ducournau je potrebovala zgolj dva celovečerca (Raw in Titane), da se je povzpela med ene od najbolj prominentnih evropskih filmskih umetnic. Ducrounaujeva je s svojim kombiniranjem elementov eksplicitne telesne groze in brutalnega družbenega komentarja občinstvu naklonila izkušnjo, ki je ne bodo nikoli pozabili, bodisi v pozitivnem ali negativnem smislu. Njen tretji celovečerec Alpha predstavlja rahel odmik od ekstremne forme režiserkinih predhodnikov, saj je zgodba tokrat bazirana na psihološki napetosti in kompleksnosti. Film je postavljen v neimenovano obalno mesto, ki ga je pred kratkim prizadela epidemija čudne krvne bolezni; uporniška trinajstletnica Alpha (Melissa Boros) se nekega dne vrne domov z nenavadno tetovažo na rami, ki izgleda okužena, zato jo njena zaščitniška mater, ki je zdravnica, pošlje na preiskave, saj sumi, da se je hčerka nalezla virusa. Rezultati preiskav so sicer negativni, vendar to mame ne pomiri, povrhu tega pa v njeno življenje vdre odtujeni brat Amin, ki se spopada s težko heroinsko odvisnostjo. Alpha je za ogled precej zahteven film, kar se od Ducournajeve tudi pričakuje, vendar pa je režiserka tokrat stopila še korak dlje in ustvarila svoj najbolj čudaški, kompleksen in misteriozen film v karieri. Zgodba se dotika težkih problematik generacijskih travm, psihičnega nasilja, paranoje ter soočanja s krivdo, pri tem pa se režiserka poslužuje nelinearne pripovedni niti, zadušljive postapokaliptične atmosfere in prijemov, ki hodijo na meji med fascinacijo in frustracijo. Navkljub nekaterim objektivnim napakam (razvlečenost in ponekod zmedena fabula) pa je Alpha drzen umetniški dosežek, ki ga dandanes močno pogrešamo; njegova enigmatičnost bo pri filmskih gurmanih sprožila radovednost, povrhu tega pa se film ponaša z izvrstno atmosfero, presunljivimi igralskimi predstavami (blesti predvsem Borosova) in mikavno čudaški surrealni svetom, ki ne odmika pogleda od srhljivosti tematik, ki jih režiserka obravnava. Alpha je nepopolna in frustrirajoča, pa vendar drzna in osvežujoča filmska umetnina, ki se ne boji razdvajati gledalcev.