Vsaka filmska igralka, ki je svojo kariero zgradila na močnem seksapilu, se slej ko prej znajde na točki, ko mora občinstvu in kritikom dokazati, da je mnogo več kot zgolj lep obraz. Sydney Sweeney, ki ni nikoli bežala pred dejstvom, da v očeh mnogih predstavlja seks simbol nove generacije, se omenjenega podviga loti na predvidljiv način; z biografsko športno dramo Christy, ki vključuje vse sestavine “zmagovalne” formule za šarmiranje oskarjevske publike. Film režiserja in scenarista Davida Michoda pokriva vzpone in padce v kariernem in zasebnem življenju ameriške profesionalne boksarke Christy Martin (1968), “rudarjeve hči” iz ruralnih predelov Amerike, ki se je v 90. letih povzpela med najuspešnejše boksarke vseh časov, vendar pa je njena kariera ob prelomu stoletja začela nazadovati zaradi vse pogostejših porazov, psihičnega in fizičnega nasilja, ki ga je bila deležna s strani svojega moža in trenerja Jima Martina ter odvisnosti od mamil. Kot je bilo že omenjeno, je Christy film, s katerim se skuša Sweeneyjeva distancirati od golega zanašanja na svoj videz in predstaviti svoje igralske sposobnosti, pri tem pa je dokaj uspešna. Njena čustveno zavzeta in fizično intenzivna igra suvereno poganja film tudi v njegovih najšibkejših trenutkih, ko se scenarij formulaično oklepa raznih žanrskih klišejev in površinkosti, kar je posledica zajetja skoraj četrt stoletja dolge športne kariere v dobrih dveh urah. Sweeneyjevi ob boku stoji tudi neprepoznavni Ben Foster kot posesivni trener, nasploh pa filmu s produkcijskega vidika ni možno veliko očitati, saj prepričljivo obudi športni “duh” 90. let, postreže z dokaj brutalnimi in avtentičnimi prizori boksanja ter ustvari tekočo in gledljivo, pa četudi nedodelano pripovedno nit. Christy tako rahlo štrli iz povprečja biografskih športnih dram in je kot taka vsekakor vredna enkratnega ogleda, je pa žal še vedno preveč predvidljiva in varna, da bi pustila trajnejši vtis.
