Islands (2025)

Rating: 9 out of 10.

Petega oktobra 2025 je domači filmski svet pretresla novica, da nas je v 55. letu starosti zapustil režiser, scenarist in pisatelj Blaž Kutin, ki se je uspel uveljaviti tudi v mednarodnih vodah. Med drugim je bil sodelavec nemškega režiserja Jana-Oleja Gersterja, s katerim je realiziral dva projekta; psihološko dramo Lara in minimalistični neo-noir triler Islands, ki je hkrati predstavljal tudi Kutinov scenaristični labodji spev. V slednjem spremljamo Toma (Sam Riley), nekdanjega športnega zvezdnika, ki je sedaj zgolj bleda senca samega sebe in se preživlja kot učitelj tenisa v luksuznem hotelu na Kanarskih otokih. Njegovo življenje je en sam hedonistični dolgčas; podnevi naveličano uči svoje stranke, ponoči pa zahaja v bližnji nočni klub in se prepušča popivanju in aferam za eno noč. Potem pa nekega dne v hotel prispeta zakonca Anne in Dave s svojim sinom Antonom, ki zbudijo Tomovo zanimanje; ta je namreč prepričan, da je Anne že nekje videl, povrhu tega pa se mu življenje še bolj zaplete, ko Dave med njuno nočno pijansko avanturo izgine neznano kam. Islands je film, ki si ga je Gerster zamislil kot domiseln poklon zapuščini ameriške pisateljice in mojstrice psihološkega suspenza Patricie Highsmith, hkrati pa kot subtilno študijo značajev ljudi, ki funkcionirajo zgolj kot “otoki”; kot svetovi v malem, ki živijo drug zraven drugega, četudi so njihovi odnosi bežni in hitro pozabljivi. Gerster in Kutin dogajanja ne gradita na velikih preobratih in melodramatični napetosti, ampak se prepušča vzdušni noirovski atmosferi in zvitemu preigravanju s stereotipi, suspenz iz misterij pa ostaneta skriva v tistem, česar gledalci nikoli ne vidimo. Četudi film venomer na zelo prebrisan način daje vtis, da bo zgodba o Tomou, Anne in Davu pripeljala do nekega katarzičnega epiloga, do tega nikoli ne pride; Islands je namerno nedorečen in površinski film, kar pa ni znak pretencioznosti ali kreativne lenobe. Ravno nasprotno; Gerster samozavestno ustvari izvrstno rekonstrukcijo klasičnega filma noir in tej doda privlačne dialoge, izvrstne igralske predstave (še posebej navduši Riley, ki je žal prepogosto podcenjen igralec) in čudoviti sončni atmosferi. Islands je spretno zrežiran in spisen triler, ki gledalcu ugodi ravno zaradi tega, ker ne želi ugajati.

The Mastermind (2025)

Rating: 7 out of 10.

Kelly Reichardt, ena od vodilnih predstavnic čezlužniškega t.i. “počasnega” filma, se v celovečercu The Mastermind spogleduje s podžarnom, ki ji ga sprva ne bi pripisali; kriminalni triler o ropu umetniške galerije. Tega namreč načrtuje brezposelni mizar James (prefinjeno zadržani Josh O’Connor), ki se v družbeno turbolentnih 70. letih spopada s finančnimi težavami, zato s pajdaši odtuji štiri slike ameriškega abstraktnega slikarja Arthurja Dova, po spletu nesrečnih okoliščin pa se kmalu znajde na begu pred zakonom. Če od filma The Mastermind pričakujete klasični film o roparjih in žandarjih, boste močno razočarani, če ne že kar jezni: Reichardtova v zaplet s krajo slik vnaša zanjo značilno pripovedno tehniko, ki med drugim vključuje počasen tempo, minimalistično dogajanje in skope karakterizacije likov, ki so uporabljeni kot simboli obdobja ameriške zgodovine, ko so protesti proti vojni v Vietnamu razbili iluzijo popolnega individualizma in poudarili večjo pomembnost kolektivnega sodelovanja. Film je pri doseganju svojega ambicioznega poslanstva včasih bolj, včasih pa tudi manj uspešen, veliko pa je odvisno od gledalčevih pričakovanj. Med adute filma lahko štejemo predvsem odlične igralske predstave, perfektno glasbeno spremljavo, vzdušno estetsko in duhovno obuditev negotovih 70. let ter pričakovano minimalistično zgodbo, ki se subtilno poigrava s klišeji mnogih filmov o ropih. Škoda le, da je The Mastermind strašansko razvlečen film, kjer režiserkin minimalizem ni več očarljiv, ampak prej frustrirajoč; Reichardtova, ki je film tudi zmontirala, dogajanje napolni s prizori, ki bi lahko bili vsaj za polovico krajši ali pa (in to žal v mnogih primerih) izrezani v celoti. Po domače povedano; če bi bil film vsaj za pol ure krajši in se znebil nepotrebnega artističnega balasta, bi ga lahko brez težav uvrstili med najboljše filme leta 2025. The Mastermind ima še vedno dovolj trenutkov briljance, ki uvrščajo Reichardtovo med najboljše režiserke ta hip, navkljub temu pa ji ne bi škodilo malce osvežitve forme.