Filmske recenzije | RAZGLEDANO

V prvih minutah farsičnega trilerja It Was Just An Accident, prejemnice zlate palme na filmskem festivalu v Cannesu leta 2025, dobimo gledalci občutek, da bomo naslednjo dobro uro in pol spremljali življenje tričlanske iranske družine, ki se neke noči pelje domov in z avtomobilom ponesreči zbije psa. A ko trojica potrebuje pomoč pri popravilu avtomobilskega motorja, se zateče v bližnjo mehanično delavnico, kjer eden od zaposlenih, nekdanji politični zapornik Vahid, v očetu družine prepozna svojega rablja, obveščevalnega agenta, ki ga je med prestajanjem zaporne kazni brutalno mučil. Vahid v želji po maščevanju očeta ugrabi, vendar je kmalu postavljen pred neprijetno resnico; med mučenjem je imel zavezane oči, zato ni nikoli uspel videti obraza svojega mučitelja, edina sled, ki potrjuje njegovo identiteto, pa je škripajoč zvok njegove umetne noge. Novovalovski iranski mojster, večni filmski upornik in politični izgnanec Jafar Panahi s filmom It Was Just An Accident ostaja zvest svojemu sofisticiranemu, a zato nič manj ostremu kriziranju iranske oblasti, katere krutost izkuša na lastni koži že vrsto let. Panahijev pripovedni tok je tokrat podoben učinku snežne kepe, kjer se zgodba iz minute v minuto nepričakovano spreminja, s tem pa postaja enako absurdna (Vahidu se pri identifikacija morebitnega agenta pridružijo nekdanji zaporniški kolegi, ki so v mnenjih popolnoma razdeljeni) kot tudi tragična. Režiser se zavoljo precej nenavadnega zapleta občasno zateče k subtilnemu in prebrisanemu črnemu humorju, ki nikoli ne prevlada nad žalostnim spoznanjem o tem, kako iranski režim še vedno tepta osnovne človekove pravice in za seboj pušča generacije travmatiziranih žrtev. Panahiju ta nenavadna kombinacija uspe zaradi izvrstne igralske zasedbe, briljantne režije, močnega suspenza in večplastne zgodbe, ki v zadnjih minutah pripelje do katarzičnega epiloga, ob katerem gledalec obnemi. It Was Just An Accident je pretresljiva parabola o rabljih in njihovih žrtvah, kjer oboju združuje kot tudi ločuje nerazdelana preteklost.

Tistemu, ki je prebral Belo se pere na devetdeset, avtobiografski roman nekdanje novinarke Bronje Žakelj in eno največjih domačih literarnih uspešnic vseh časov, bo hitro jasno, da je filmska adaptacija takšne pretresljive in kompleksne zgodbe, ki se razteza čez skoraj tri desetletja, vse prej kot enostaven zalogaj. Pa vendar se je tega podviga samozavestno lotil Marko Naberšnik, ki je že z svojim prvencem Petelinji zajtrk (posnetim po romanu Ferija Lainščka) dokazal, da zmore preliti zgodbo iz knjižne v tekočo filmsko obliko, zato se zdi več kot primeren kandidat za gledljiv prerez Bronjinega življenja. Končni rezultat je presenetljivo vzorna in močno gledljiva adaptacija, ki uspešno ujame duh pretresljivega, a navdihujočega romana, pri tem pa venomer ohranja idealno ravnotežje med smehom in solzami, ne da bi pri enem ali drugem padel v pretiravanje ali patetiko. S tehničnega vidika je film brezhiben; njegova avtentična obuditev družbenega duha 80. in 90. let je za slovenske razmere nadstandardno dobra (od nostalgične fotografije, kostumov pa do vzdušne scenografije), k intenzivnosti zgodbe pa pripomore tudi melodramatična, vendar nemoteča glasbena spremljava. Enako močna je tudi igralska zasedba; Lea Čok v glavni vlogi poskrbi za eno najbolj čustveno intenzivnih predstav v slovenskem filmu v zadnjih let, nič slabši pa niso Jurij Zrnec kot Bronjin oče Janez, Tjaša Železnik kot mama Mita, posebno omembo pa si zasluži legendarna Anica Dobra ki kot babica Dada ukrade vsak prizor, v katerem se pojavi. Kar bo nekatere gledalce najbolj zmotilo, je nekonvencionalna struktura filma, ki v nasprotju z romanom zgodbe na razvija kronološko, ampak preskakuje med časovnimi obdobji. Ta ambiciozen pristop bo nemoteč za tiste, ki ste roman prebrali, najverjetneje pa bo ostale pustil rahlo zmedene, hkrati pa se zdi, da bi film na več mestih lahko bil nekoliko bolje zmontiran. Navkljub tem napakam pa je Belo se pere na devetdeset izvrsten film, ki se bo brez težav usidral v srca mnogih gledalcev.