Zgolj najbolj naivni bi verjeli, da je The Conjuring: Last Rites resnično zadnje poglavje v eni od najuspešnejših franšiz filmskih grozljivk vseh časov, ki je od leta 2013 naprej v blagajne prinesela več kot 2,5 bilijona dolarjev zaslužka. Dokler se bo kovalo vroče železo, se franšiza nedvomno ne misli posloviti, pa četudi se pričujoči film v režiji Michaela Chavesa (ta je režiral tudi večino filmov v omenjeni franšizi) naslanja na to, da je pred resničnima nadnaravnima preiskovalcema Edom in Lorraine Warren zadnja velika preizkušnja, ki temelji na njunemu najbolj zloglasnem primeru izganjanja agresivnega demona iz domovanja družine Smurl leta 1986. Primer je za zakonca Warren še toliko bolj pomemben, saj je demon tesno povezan z njunim prvim (nerešenim) primerom iz leta 1964, zaradi katerega sta skoraj izgubila hčerko Judy. Kot je moč pričakovati, je The Conjuring: Last Rites film, ki ga na svojih plečih nosita odlična Vera Farmiga in Patrick Wilson; brez njune pristne medsebojne kemije in močnih igralskih predstav, ki osrednjima likoma vlijejo ogromno všečnosti in globine, bi velika večina filmov iz omenjene franšize dokaj hitro utonila v pozabo in tudi tokrat ni nič drugače. Pohvalno je tudi, da film nameni veliko časa dokaj prepričljivemu in čustvenemu prikazu dinamike med zakoncema Warren, ki se znajdeta na kariernem razpotju, hkrati pa se morata soočiti z dejstvom, da je njun dar zaznavanja nadnaravnih elementov posvojila tudi hčerka, kar predstavlja hkrati blagoslov kot tudi prekletstvo. V teh delih zgodbe film najbolj zasije, vendar pa je treba priznati, da dobro funkcionira tudi kot grozljivka, saj postreže z nekaj strašljivimi trenutki, prepričljivo temačno atmosfero in peščico posrečenih trikov, pa četudi se ne uspe znebiti “obveznih” spodrsljajev kot so razvlečena dolžina, nelogična zgodba in par zoprnih klišejev, ki jih srečujemo v modernih filmskih grozljivkah. The Conjuring: Last Rites ni pretirano inovativna ali strašljiva grozljivka, vendar pa je spodobna žanrska zabava, ki jo bodo oboževalci franšize z navdušenjem požrli.

Sanje mlade in naivne Gemme (Chloë Levine) so za marsikatero dekle zelo tipične, skoraj klišejske; rada bi postala slavna igralka, zato se preseli v Los Angeles, kjer pa jo namesto odprtih vrat in avdicij čakajo mučni spomini na preteklo zvezo, finančne težave in čakanje na telefonski klic igralskih agencij, ki morebiti nikoli ne bo prišel. Gemma si v želji po hitrem zaslužku zaposli kot nočna varnostnica na skrivnostni kliniki za proučevanje spanja, kjer se klientom omogoča realno doživljanje svojih sanj. Somnium, celovečerni prvenec režiserke in scenaristke Racheal Cain je v osnovi še ena zgodba o mladem dekletu, ki se izgubi v blodnjaku sanj navidez glamuroznega mesta, ki pa je pospremljena z mnogimi privlačnimi aduti, ki bodo pritegnili gledalčevo pozornost. V prvi vrsti je to odlična igralska predstava prikupne Levinove, ki zasije v vsakem prizoru in uspe svojemu “klišejskemu” liku dostaviti veliko čustvene globine in kompleksnosti, poleg tega pa se Cainova izkaže kot režiserka z dobrim očesom za detajle in predvsem vzpostavljanje izvrstne moreče neo-noir atmosfere, v katero vdirajo tudi elementi ZF misterija in psihološke grozljivke. Kot celota je Somnium povsem gledljiv, vzdušen in kompetentno narejen film, s katerim režiserka dokaže, da dobro razume tisto, kar je njene vzornike (predvidevamo, da sta med drugim tudi David Lynch in Christopher Nolan) naredilo legendarne. Ravno tu pa tudi trčimo ob edini (in zato toliko večji) problem filma; Somnium na več mestih deluje kot imitacija elementov klasik kot sta Mulholland Drive in Inception, medtem ko je njegov izvirni avtorski pečat potisnjen v ozadje in redkodkdaj pride do izraza. Navkljub tem napakam je Somnium več kot vzpodbuden prvenec obetavne filmarke, ki morebiti še ni docela kos svojim ambicijam, vendar je na dobri poti, da jih nekoč brez težav doseže.