Honey Don’t! (2025)

Rating: 5 out of 10.

Honey Don’t! predstavlja drugo poglavje v nastajajoči trilogiji “lezbičnih B-filmov”, ki si jo je zamislil legendarni Joel Coen, tokrat brez sodelovanja svojega brata Ethana Coena. Prvi film z naslovom Drive-Away Dolls je bil simpatično obešnjaški in ekscentričen, vendar vsebinsko nefokusiran in nedodelan pofl, katerega je pred potopom reševalo predvsem to, da se je zavedal lastne cenenosti in eksplotacijske narave. Na podoben način skuša Coen očarati tudi s filmom Honey Don’t!, vendar pa zelo hitro postane jasno, da ta formula nima dolgotrajnega zmagovalnega učinka; film je bizarna kombinacija starošolskega neo-noir trilerja in črne komedije o zasebni detektivi Honey O’Donahue (Margaret Qualley), ki preiskuje skrivnostno smrt svoje klientke, pri tem pa stopi na prste vplivnemu verskemu šarlatanu (Chris Evans) in tolpi preprodajalcev mamil. Kot je moč pričakovati, je tudi film Honey Don’t! napolnjen s široko galerijo čudaških likov, ki se zapletajo v čudaške situacije, pospremljene z ogromno pretiranega nasilja in politične nekorektnosti, kar je v današnjih časih vsekakor osvežilen pristop. Film pritegne z nekaterimi odličnimi igralskimi predstavami (izstopa predvsem Evans) in posrečenimi vizualnimi in fizičnimi gagi, privlačno fotografijo in živahnim tempom, vendar pa se znova zatakne pri zgodbi, ki je tokrat še bolj nedodelana in zmedena kot pri predhodniku. Glavni problem Coenovega filma je ta, da skuša v slabi uri in pol predstaviti za vsaj ducat likov, vsakega s svojim zapletom, vendar jih večina ostane zreduciranih na nepomembne statiste, filmu pa ne pomaga niti to, da v prvi polovici skoraj vsako minuto skače od enega dogodka do drugega, ne da bi ti bili na kakršenkoli način povezani. Ob koncu Honey Don’t! izpade kot osnutek nečesa, kar bi bolje funkcioniralo v obliki televizijske nadaljevanke, hkrati pa nas film opomni, da bi Joel Coen morebiti res potreboval pomoč svojega brata, če želi ostati relavanten.

The Texas Chain Saw Massacre (1974)

Rating: 8 out of 10.

18. avgust leta 1973. Pet najstnikov v kombiju potuje skozi ruralne predele Teksasa in pri tem pomotoma zaide na posestvo družine sprevrženih kanibalov, ki kradejo trupla iz bližnjih pokopališč in iz njih izdelujejo pohištvo. Ta preprosti zaplet rodi krvavo klasiko The Texas Chain Saw Massacre režiserja in scenarista Toba Hooperja, ki je navdih za zgodbo črpal iz zločinov resničnega serijskega morilca Eda Geina in ob tem postavil temelje za razvoj podžanra grozljivk, imenovanega slasher. Hooperjev film, posnet za skromnih 150 tisoč dolarjev (zaslužil je vsaj šestdesetkrat več), je ob izidu nemudoma postal ne zgolj orjaška komericalna uspešnica, ampak tudi srhljiva klasika, ki je služila kot kritična refleksija tedanje Amerike, ki je bila še vedno obremenjena s posledicami vietnamske vojne, političnih afer in vse bolj očitne družbene razslojenosti. Kot je bilo že omenjeno, je bil film posnet za malo denarja, kar se ponekod pozna, še posebej pri rahlo amaterskih igralskih predstavah (z izjemo fantastične Marilyn Burns, ki je upravičeno postala ena od najbolj legendarnih “zadnjih deklet” v žanru grozljivk), vendar pa Hooper zelo spretno izkoristi pomankljivost omejenih finančnih sredstev in nameni veliko časa grajenju mračne atmosfere ter vzdušne minimalistične scenografije, ki že po vizualni plati perfektno ujame zatohlost in grobost ruralne Amerike in njenih umazanih skrivnosti. Preseneča tudi to, da film za slasher vključuje zelo malo dejanskega prelivanja krvi, vendar navkljub temu pozvroči, da se bo gledalcu obračal želodec in dvigal srčen utrip ob srhljivih likih in nepozabnih prizorih grotesknega psihološkega nasilja. The Texas Chain Saw Massacre je umazana ameriška klasika, ki s svojo dobesedno in metaforično motorko ostaja enako zloglasna kot pred petdesetimi leti.