Highest 2 Lowest (2025)

Rating: 7 out of 10.

Za ljubitelje sedme umetnosti predstavlja film Highest 2 Lowest prav posebno poslastico, saj po skoraj dveh desetletjih znova združi režiserja Spike Leeja in igralca Denzela Washinghton, ki sta v preteklosti skupaj zakrivila nekatere najboljše filme iz režiserjeve kariere (Malcom X, Mo’ Better Blues, Inside Man). Film je zamišljen kot reinterpretacija / predelava kultnega japonskega trilerja High and Low legendarnega Akire Kurosawe in v ospredje postavlja ambicioznega glasbenega mogotca Davida Kinga, ki velja za “najboljše uho v glasbenem poslu”, četudi so njegovi dnevi slave že za njim. King, ki je pred leti prodal večinski delež svojega imperija, se sedaj trudi, da bi ga v celoti pridobil nazaj, vendar mu načrte prekriža klic anonimneža, ki trdi, da je ugrabil njegovega sina. Ko se izkaže, da je ugrabitelj ponesreči za talca vzel sina njegovega tesnega sodelavca Paula Christopherja (Jeffrey Wright), se King znajde v moralni dilemi; ali naj ugrabitelju izplača velikansko odkupnino ali naj pusti, da se drama poleže sama od sebe? Highest 2 Lowest je film, katerega glavni adut sloni na neustavljivi igralski karizmi še vedno energičnega Washingtona, ki kraljuje v vsakem prizoru, četudi bi bilo zelo krivično pozabiti omeniti Wrighta, ki je prav tako odličen, pa četudi nekoliko neizkoriščen. Lee v svojem značilnem pompoznem slogu, ki vključuje pikre dialoge, ulično nasilje in celo glasbene točke, načenja nekatere zanimive psihološke vidike človeka, ki ga med lovom za sanjami ujame kruta realnost, hkrati pa z obrtniško spretnostjo pelje gledalca skozi napeto dirko s časom po urbanem labirintu mesta New York. Highest 2 Lowest sicer ne spada med Leejeve presežke, saj še vedno vključuje zanj značilne nadležnosti kot so pretirana dolžina, na trenutke čudno vkomponirana glasba in predvsem nekoliko zmedena struktura filma, ki po bizarni prvi tretjini vendarle pridobi na tempu in koherenci. Povsem gledljiv, napet in odlično odigran triler, kjer pa Lee nikakor ne more ubežati lastni pretencioznosti.

Proslava (2024)

Rating: 8 out of 10.

Hrvaški režiser Bruno Anković si je za svoj celovečerni prvenec izbral precej ambiciozen in hkrati tvegan projekt; filmsko adaptacijo razvpitega romana Damirja Karakaša z naslovom Proslava, ki se loteva za hrvaško družbo izredno občutljive tematike delovanje ustašov za časa druge svetovne vojne. Tako roman kot film sledita Miju (Bernard Tomić), nekdanjemu pripadniku ustaške milice, ki se po vojni znajde na begu pred zmagovalno vojsko in se pred kruto resničnostjo zateka k obujanju spominov na mladost, ki je bila zaznamovana s trpkim odraščanjem na odročni kmetiji, revščino, odpovedovanjem, nasiljem in političnimi prevrati, ki so postopoma vodili do rojstva skrajnih ideologij, katerih vpliv je očiten še danes. Anković s Proslavo ustvari tako v vsebinskem in duhovnem smislu zvesto adaptacijo Karakašovega romana in se premeteno distancira od pretirane politizacije zgodovinskega ozadja zgodbe. Namesto tega se film posveča slikanju subtilnega psihološkega potreta mladega človeka, ki mora v svojih najbolj občutljivih letih sprejeti težke življenjske odločitve in spremljati čustven trk generacij, katerih usode so že v predvojnem času prepuščene negotovosti in strahu. Ankovićev film v marsičem spominja na zgodnja dela Terenca Malicka, saj narava tudi tokrat igra pomembnejšo vlogo kot človek in na nek način postane pripovedovalka zgodbe, pogosti široki plani temačnega in otožnega hrvaškega podeželja pa še bolj doživeto ujamejo turobni duh časa, v katerem se je začelo postopoma rojevati zlo. Odlične igralske predstave, vzdušni fotografija in atmosfera, dobro izkoriščen filmski minimalizem ter odgovorno rušenje mita, ki ga je zakuhala danes žal zelo aktualna “ustaška nostalgija), skupaj ustvarijo sicer za ogled naporen in namerno nedorečen, vendar še vedno močan film, ki služi kot opomnik o tragičnih razsežnostih človeškega zla.