Za ljubitelje sedme umetnosti predstavlja film Highest 2 Lowest prav posebno poslastico, saj po skoraj dveh desetletjih znova združi režiserja Spike Leeja in igralca Denzela Washinghton, ki sta v preteklosti skupaj zakrivila nekatere najboljše filme iz režiserjeve kariere (Malcom X, Mo’ Better Blues, Inside Man). Film je zamišljen kot reinterpretacija / predelava kultnega japonskega trilerja High and Low legendarnega Akire Kurosawe in v ospredje postavlja ambicioznega glasbenega mogotca Davida Kinga, ki velja za “najboljše uho v glasbenem poslu”, četudi so njegovi dnevi slave že za njim. King, ki je pred leti prodal večinski delež svojega imperija, se sedaj trudi, da bi ga v celoti pridobil nazaj, vendar mu načrte prekriža klic anonimneža, ki trdi, da je ugrabil njegovega sina. Ko se izkaže, da je ugrabitelj ponesreči za talca vzel sina njegovega tesnega sodelavca Paula Christopherja (Jeffrey Wright), se King znajde v moralni dilemi; ali naj ugrabitelju izplača velikansko odkupnino ali naj pusti, da se drama poleže sama od sebe? Highest 2 Lowest je film, katerega glavni adut sloni na neustavljivi igralski karizmi še vedno energičnega Washingtona, ki kraljuje v vsakem prizoru, četudi bi bilo zelo krivično pozabiti omeniti Wrighta, ki je prav tako odličen, pa četudi nekoliko neizkoriščen. Lee v svojem značilnem pompoznem slogu, ki vključuje pikre dialoge, ulično nasilje in celo glasbene točke, načenja nekatere zanimive psihološke vidike človeka, ki ga med lovom za sanjami ujame kruta realnost, hkrati pa z obrtniško spretnostjo pelje gledalca skozi napeto dirko s časom po urbanem labirintu mesta New York. Highest 2 Lowest sicer ne spada med Leejeve presežke, saj še vedno vključuje zanj značilne nadležnosti kot so pretirana dolžina, na trenutke čudno vkomponirana glasba in predvsem nekoliko zmedena struktura filma, ki po bizarni prvi tretjini vendarle pridobi na tempu in koherenci. Povsem gledljiv, napet in odlično odigran triler, kjer pa Lee nikakor ne more ubežati lastni pretencioznosti.
