Red Sonja (2025)

Rating: 4 out of 10.

V drugi polovici 80. let, na vrhuncu popularnosti epskih pustolovskih filmov o legendarnem barbarskem bojevniku Conanu, ki ga je ustvaril pisec Robert E. Howard, je zaživela ideja o adaptaciji še ene pisateljeve junakinje, tokrat neustrašne rdečelase bojevnice Rdeče Sonje, ki predstavlja enega od stranskih likov v Conanovem “svetu”. Posledica tega je bil kritiški in komercialni fiasko Red Sonya z Brigitte Nielsen v glavni vlogi, ki ga zaradi splošne cenenosti, obupne igre in neumne zgodbe mnogi uvrščajo med najslabše filme vseh časov. Navkljub temu se je povratek bojevnice Sonje načrtoval že od leta 2008, vendar so se vmes zgodile spremembe v scenariju, menjave režiserjev (med drugim so bili v igri Robert Rodriguez, Simon West in Bryan Singer) in druge produkcijske težave, ki so dajale vtis, da projekt najverjetneje nikoli ne bo ugledal luči sveta. Pa vendar je po 18. letih vajeti v roke prevzela britanska filmarka M. J. Bassett, kar se je zdela vzpodbudna novica, saj bi lahko “ženska” adaptacija lahko odstranila nekatere zastarele seksistične podtone izvirnika in novi generaciji gledalcev predstavila lik bojevnice, ki zna biti enako srborita kot tudi sočutna. Nova Red Sonja je vsekakor boljši izdelek od predhodnika iz 80. let, še posebej kar se tiče izbora glavne igralke; namesto lesene Nielsenove naslovni lik tokrat upodobi Matilda Lutz, ki s svojo močno ekspresivno igro in izklesano postavo, ki se sicer ne uspe docela izogniti erotični eksplotaciji, pusti zelo zadovoljiv vtis. Lutzova pa je žal tudi edini razlog za ogled pričujočega filma, saj je vse ostalo pod nivojem, kar je verjetno posledica nizkega proračuna; od cenene scenografije in kostumov, resnično slabih posebnih učinkov, nevznemirljivih akcijskih prizorov, generične in luknjaste zgodbe, neprepričljivega videza sveta pa do lesenega igralskega ansambla (seveda z izjemo Lutzove). Kot že rečeno; Red Sonja je resda boljši film od zmazka iz 80. let, vendar pa tudi to ni ravno hvalevreden dosežek.

Biutiful (2010)

Rating: 8.5 out of 10.

Španska prestolnica Barcelona, ki je v očeh mnogi ljudi potretirana kot čudovita turistična lokacija, se v psihološki drami Biutufil, sicer petem celovečercu filmskega mojstra Alejandra Gonzáleza Innárituja, spremeni v depresivno urbano džunglo, nekakšen emocionalni labirint, ki odseva osebne stiske njenih prebivalcev. Eden od njih je tudi Uxbal (Javier Bardem), požrtvovalni oče dveh otrok in nekdanji mož manično depresivne prostitutke, ki se preživlja z “dostavljanjem” ilegalcev, ki v nečloveških razmerih opravljajo delo za kitajske prodajalce z ničvredno robo. Ko mu zdravnik napove, da mu je zaradi raka na prostati preostalo samo še nekaj mesecev življenja, se Uxbal namesto obupu prepusti dirki s časom, kjer mora poskrbeti (predvsem finančno) za svoja otroka in se hkrati odkupiti za vse pretekle grehe, ki pa ga zelo kmalu dohitijo. Za razliko od prejšnji Innaritujevih filmov, ki so bili strukturirani kot medsebojno povezani mozaiki zgodb različnih posameznikov, je Biutufil eden od njegov bolj konvencionalnih in neposrednih filmov, ki sledi osebni zgodbi posameznika na koncu življenjske poti, ki se je prisiljen prebijati skozi temačen in urban pragozd prelomljenih obljub, neizrečenih zamer in nikoli docela rešljivih družbenih problematik, s poudarkom na prikazu ponižujočega položaja ilegalcev, ki so v želji po delu vrženi v dobesedno suženjstvo. Ker je v ospredju osebna zgodba, je uspeh filma kakopak odvisen od nastopa glavnega igralca, kjer Bardem postreže z oskarjevsko predstavo in svoj lik predstavi v vsej njegovi ranljivosti kot tudi zlagani moškosti, kjer je bolečina nepomembna in nekaj, kar pogoltne zgolj “šibke” ljudi. Biutiful gledalca prepriča tudi s spretno montažo, vzdušno fotografijo, ki z neverjetno preprostostjo kombinira umazani realizem z občutljivo poetičnostjo, odlično izbrane glasbe ter večplastne zgodbe, ki gledalca hkrati gane kot tudi strese do kosti. Film je zaradi svoje izrazite temačnostni morebiti premočan zalogaj za gledalce, ki pričakujejo zgodba o odrešitvi, hkrati pa se zdi, da bi lahko bil komentar o priseljencih nekoliko bolj izbrušen, toda Biutiful je še vedno čustveno močna in pretresljiva meditacija o boju za ostanek življenja pred neizogibnim koncem.