Vampirji so v filmskih grozljivkah prisotni že od njihovih začetkov v 20. in 30. letih minulega stoletja in na vrhuncu nemškega ekspresionističnega vala je luč sveta ugledala vampirska klasika Nosferatu; A Symphony of Horror režiserja F. W. Murnaua. Nema mojstrovina je bila sprva mišljena kot avtorizirana adaptacija znamenitega romana Drakula britanskega pisatelja Brama Stokerja, a ko studio zanjo ni uspel pridobiti ustreznih avtorskih pravic, je Murnau ustavil svojo različico zgodbe o vampirskem grofu Drakuli. Okvirni zaplet ostaja isti; nepremičninski agent Thomas Hutter odpotuje v Transilvanijo k skrivnostnemu grofu Orloku (fenomenalni Max Schreck v šolskem primeru presunljive metodološke igre), da bi sklenil posel o nakupu hiše v Thomasovem rodnem mestu Wisborg. Kar sledi, je dobro uro in pol dolgo potovanje v pekel, ki tudi po več kot 100 letih ostaja zlovešč, pretresljiv in nažene strah v kosti gledalcev, še posebej po zaslugi bizarno karizmatične prezence grofa Orloka v najbolj primitivni, divji in živalski podobi vampirja, ki se močno razlikuje od kasnejših bolj romantičnih in erotičnih različic krvosesov noči. Orlok v srcu ne nosi ljubezni, ampak smrt in opustošenje. Eden od razlogov, da se je Nosferatu: A Symphony of Horror obdržal na vrhu najboljših filmskih grozljivk vseh časov tudi danes, je v njegovem izvrstnem vzpostavljanju tesnobne atmosfere, vzdušne ekspresionistične igre, domiselne uporabe praktičnih učinkov, izvrstne glasbe, izbrušenih kontrastov med svetlobo in temo ter premeteno kombinacijo barvnih filtrov, ki dogajanju dodajo še bolj nadrealistično vzdušje. Nosferatu: A Symphony of Horror je upravičeno klasika žanra grozljivk ter hkrati eden najboljših filmov vseh časov, ki tudi po več kot stotih letih uspe preseči marsikatero predstavnico žanra vampirskih grozljivk.

Stanley Kubrick se je do začetka 80. let izkazal kot nekoliko hladen, vendar fascinanten filmski avtor, katerega dela pustijo pri gledalcu velik pečat, tako v pozitivnem kot tudi negativnem smislu. Zato njegova odločitev, da pokuka na področje grozljivke, niti ni bila tako nepričakovana. Kubrickov slog in način pripovedovanja zgodbe, ki postavlje več vprašanj kot odgovorov, je več kot idealen za omenjeni žanr in leta 1980 je uspel to tudi dokazati. The Shining, posnet po istoimenskem romanu Stephena Kinga, ni samo eden od najboljših Kubrickovih filmov, ampak tudi prepričljiva grozljivka, ki po stopnji strašljivosti in napetosti uspe prekositi celo klasiko The Exorcist. V ospredju zgodbe je pisatelj in ozdravljeni alkoholik Jack (Jack Nicholson), ki sprejme službo oskrbnika hotela Overlook v času zimske sezone iz dveh razlogov; lahko bo preživel več časa s svojo ženo Wendy (Shelley Duvall) in sinom Dannyjem (Danny Lloyd), obenem pa mu bo izoloacija od ostalega sveta omogočala nemoteno pisanje nove knjige. Kmalu po prihodu začne hotel kazati svoj pravi obraz in družina je izpostavljena številnim nenavadnim dogodkom, ki vplivajo na njihovo psihično stanje. Velja omeniti, da King ni bil pretirano zadovoljen s Kubrickovo adaptacijo njegove knjige. Njegov odziv je sicer delno upravičen, saj se je literarno delo v veliki meri posvečalo opisovanju pekla alkoholizma, v katerem se je znašel glavni junak, medtem ko se film tega dela zgodbe sploh ne dotakne ali pa je omenjen zgolj bežno. Pa vendar je Kubrickova verzija zgodbe na skoraj vseh ravneh nadrejena Kingovi; film The Shining je odlična grozljivka, ki deluje po principu manj je več in zatorej gledalca ne hrani s podrobnostmi, ampak mu pušča povsem svobodno interpretacijo dogodkov. So v hotelu res prisotni duhovi ali pa ti obstajajo zgolj v mislih glavnih junakov? In Kubrick z inovativnimi snemalnimi prijemi (prva uporaba steadicama – snemanje med hojo), vrhunskim igralskim ansamblom ter mojstrskim obvladovanjem tesnobne atmosfere ustvari ne samo odlično grozljivko, ampak preprosto odličen film.