Filmi, ki temeljijo na gnusu / gravžu, so običajno odpravljeni kot poceni zabava za gledalce, ki uživajo ob lomljenju kosti in prelivanju krvi. Čeprav se v večini primerov tovrstni filmi spremenijo ravno v to, je obenem tudi nekaj klasik gnusa, katere ni mogoče opredeliti kot hitropotrošno robo brez možganov. Dober primer tega je filmografija kanadskega režiserja Davida Cronenberga, ki se je v 80. letih proslavil kot eden od utemeljiteljev t.i. žanra telesne grozljivke (body horror), ki resda daje ogromno poudarka na nagnusnosti, vendar pa gre obenem za vsebinsko zahtevne filme, ki brezkompromisno in šokantno razgaljajo najmračnejše predele človekove psihe. Najbolj reprezentativen primer tega je Cronenbergov šoker The Fly z zgodbo o ekscentričnem znanstveniku (Jeff Goldblum), ki poskuša zgraditi prvo napravo z omogočanjem teleportacije preko dveh ločenih komor. Med enim od poiskusov skuša teleportirati samega sebe, vendar se v komoro po pomoti zateče muha, kar vodi do tragičnih posledic; DNK znanstvenika in muhe se pomešata skupaj in prvi se začne naglo spreminjati v grozljivo spako. The Fly upravičeno velja za enega najboljših Cronenbergovih filmskih podvigov, saj ta postreže z idealno kombinacijo krvave grozljivke, psihološke drame, groteskne tragedije in celo črne komedije. Film motiv genialnega znanstvenika, ki utrpi tragične posledice zaradi igračkanja z naravnimi zakoni, ponese na novo raven in predstavi moderno različico večnek lasike Frankenstein, dopolnjeno z ekscentrično Goldblumovo igro in vrhunskimi posebnimi učinki, ki še danes pri gledalcu zbujajo pristni gnus, ki pa niti pod razno ne daje vtis cenenosti. Še nikoli prej ni bila zgodba o gnusni spaki predstavljena na tako tragičen in (sicer v manjših odmerkih) zabaven način kot je ravno v pričujočem filmu, ki ga lahko upravičeno štejemo za filmsko klasiko 80. let.

Ob omembi besede slasher kakopak večina pomisli na generično filmsko klavnico, kjer se pomanjkanje globje vsebine skuša prekriti z množičnim prelivanjem krvi in nagnusnostjo, kar je verjetno v modernih časih najbolj popularizirala franšiza Saw. Pa vendar velja za enega najboljših slasherjev vseh časov ravno film, v katerem ni moč videti niti ene kaplje krvi. To je klasika Halloween, ki je leta 1978 dobesedno čez noč igralko Jamie Lee Curtis postavila na prestol “kraljice krika”, katerega je obdržala vse do konca 90. let, obenem pa je film predstavil enega najpopularnejših morilcev vseh časov; govora je seveda o Michaelu Myersu, ki še kot otrok na Noč čarovnic umori svojo sestro, natanko 15 let kasneje pa uspe pobegniti iz psihiatrične bolnišnice z namenom vrnitve v rodno mesto, kjer začne terorizirati manjšo sosesko, vendar pri tem ne računa na pogumno varuško Laurie (Lee Curtis) in njegovega psihiatra dr. Sama Loomisa (Donald Pleasence). Režiser in scenarist John Carpenter se modro distancira od grafičnih prizorov nasilja, rezanja okončin ter krvavih prh in se namesto tega posveča grajenju ene najbolj tesnobnih, morečih in strašljivih atmosfer, ujetih na filmski trak. Prizori, v katerih Michael Myers zgolj stoji pri miru in strmi v naključne mimoidoče žrtve, so mojstrsko zmontirani in podkrepljeni z verjetno najbolj privlačno minimalistično glasbeno spremljavo, svoje pa še doda režiserjeva premetena odločitev, da morilca večino časa drži v senci in da nikoli v celoti ne pokaže njegovega obraza, saj s tem lik pridobi na strašljivosti in skrivnostnosti, gledalec pa občuti, kot da pred seboj gleda skorajda nadnaravno bitje, katerega ni moč zaustaviti. Halloween je netipični slasher, ki ga mora natančno preučiti vsaj pravoveren oboževalec grozljivk in upravičena klasika žanra.