Če kje obstaja film s točno določenim namenom, ki pa je pri mnogih gledalcih dosegel ravno nasprotni učinek, je to groba satirična drama Wall Street režiserja in scenarista Oliverja Stona, ki je ugledala luč sveta v času Reaganove Amerike, ko se je borzni trg močno spremenil ini postal lovišče za nemoralne mrhovinarje v lepih oblekah, urejenih pričeskah in z nepopustljivim apetitom po denarju. Protagonist Stonovega filma je namreč Gordon Gekko (Michael Douglas v svoji življenjski vlogi), spletkarski, narcisoidni in pohlepni milijonar, ki pod svoje okrilje vzame ambicioznega mladega borznega posrednika Buda Foxa (Charlie Sheen) in ga nauči vseh trikov pridobivanja hitrega dobička na borzi, pri tem pa ga pogosto napelje tudi v nezakonita dejanja. Gekko, ki pri dosegi svojih ciljev ne izbira sredstev in celo samozavestno prizna, da je pohlep vrednota, katero je treba ceniti, je po izidu pričujočega filma postal nekakšen idol mnogih borznih posrednikov, ki so se lotili posla ravno zaradi Douglasovega karizmatičnega, vendar hudo pokvarjenega lika. Toda to ni krivica filma, saj je Wall Street precej neposredna, a še vedno subtilna kritika ameriškega pohlepa, hkrati pa na neprizanesljiv način razkrije borzni trg kot bojišče, kar domiselno prikaže z uporabo hektične kamere in množice dialogov, ki jih posredniki izrekajo kot naboje iz strojnice. Stone je tokrat na vrhuncu moči; s samozavestno režijo, močnim scenarijem in celim kupom ponarodelih dialogov in monologov gledalca popelje v gnilo jedro borze, z zgodbo o Gekku in Foxu pa prikaže kapitalizem v vsej svoji zmožnosti ustvarjanja lažnih sanj in destruktivnosti. Nekateri gledalci, ki niso povsem seznanjeni s finančnim žargonom, se bodo tekom filma počutili rahlo izgubljene, vendar ima Wall Street še vedno izbrušeno dovolj močno sporočilo, da se po ogledu nihče ne bo počutil zmedenega. Film ima sicer nekaj šibkih točk (še posebej z umestitvijo lika Daryl Hannah, ki je precej nezanimiv in ne služi nobenemu namenu), toda Stonova klasika še vedno zre močno iznad povprečja in ostaja družbeno relavantna tudi po več kot 35. letih.

Drugi celovečerec ameriškega filmarja Jerryja Schatzberga se prične s pojasnilom naslova filma; Needle Park oz. po naše Park mamil je manjši prostor na newyorškem Manhattnu, ki je veljal za shajališče heroinskih odvisnikov v 70. letih. Tam se po naključju srečata brezdomka Helen (Kitty Winn) ter preprodajalec mamil Bobby (Al Pacino v svoji prvi glavni vlogi), ki se spustita v razmerje, vendar pa tega kmalu ogrozi njegova prva velika ljubezen; heroin. Bobby, ki je že na začetku filma globoko v heroinski odvisnosti, skuša Helen sprva odvrniti od jemanja heroina, a ko ona podleže skušnjavi in tudi sama postane narkomanka, gre z njuno zvezo samo še navzdol; Bobby se zateka h kriminalu, da bi našel denar za nakup heroina, medtem ko se Helen spusti v prostitucijo. The Panic in Needle Park, sicer posnet po istoimenskem romanu Jamesa Millsa, bi lahko uvrstili v podžanr t.i. igranega filma, ki pa se pred očmi gledalca odvija kot nespoliran, necenzuriran in grob dokumentarec; posnet je na dejanskih lokacijah, kjer se odvija zgodba, glasba je popolnoma odsotna, vizualna podoba pa je pričakovano temačna in umazana. Temu primerno so “pristne” tudi naturalistične igralske predstave, kjer blestita predvsem Winnova in Pacino, film pa je bil za svoje čase tudi škandalozen zaradi eksplicitnih prizorov zbadanj s heroinsko iglo. The Panic in Needle Park je postavil temelje za prihajajoče “narkomanske” klasike kot so Christiane F., Sid & Nancy in Requiem for a Dream, saj cilja na pretresljiv in iskren prikaz življenja narkomanov, hkrati pa kot motiv obravnava uničujoč kontrast med odvisnostjo in ljubeznijo. Zastrašujoče visoka stopnja realizma, ki jo uspe doseči redkokateri film, ljubezenski zgodbi med glavnima junakoma doda pristno tragičnost in emocije, po zaslugi spretne režije in močnega scenarija pa film nikoli ne zavije v smer osladne melodrame, po katerih so bila znana 70. leta. The Panic in Needle Park tudi po več kot 50. letih še vedno močno strese gledalca in je nasploh eden najboljših filmov na temo odvisnosti.