Tim Burton je bil v svojem zlatem obdobju znan kot najbolj ekscentrično ime Hollywooda, ki je znal prepletati temačno gotsko vzdušje s fantazijskim, skorajda pravljičnim pridihom in po velikanskem uspehu filmov kot sta Beetlejuice in predvsem Batman mu je bilo dovoljeno realizirati svoj več let nastajajoči projekt; prisrčno gotsko pravljico Edward Scissorhands, ki obeležuje tudi njegovo prvo sodelovanje z dolgoletnim prijateljem Johnnyjem Deppom. Zgodba je poznana; naslovni junak je nedokončan humanoidni robot s škarjami namesto rok, ki sameva na podstrešju zapuščene graščine pokojnega znanstvenika, nekega dne pa ga medse sprejme povsem običajna predmestna družina, ki mu želi pomagati pri lažji vključitvi v “normalno” življenje, Edward pa preko tega spozna dosedaj njemu neznana občutja kot so strast, strah in predvsem ljubezen. Edward Scissorhands je tiste vrste film, ki se ne želi pretvarjati, da je kaj več kot ganljiva pravljična pripoved o lepotici in zveri, ki gledalca opomni na to, kakšne predsodke ljude gojimo do drugačnosti, hkrati pa uveljavi dobro poznan lik samotarskega družbenega izobčenca s plemenitim srcem. In četudi je zgodba povečini predvidljiva, to sploh ni moteče, saj Burton pred nami odpre čaroben svet kontrastov, bizarnih pravljičnih motivov ter impresivne scenografije, pospremljene z večno čarobnostjo glasbe Dannyja Elfmana, še bolj zanimivi pa so številni pokloni klasičnim grozljivkam kot so Frankenstein, Dracula in Phantom of the Opera. Srčiko filma predstavlja tudi očarljiva kemija med Deppom in Winono Ryder v vlogi najstniške hčerke, ki se zaljubi v Edwarda, preseneti pa tudi nepričakovano bridek epilog, s katerim Burton opomni, da ni nujno, da se vsaka pravljica konča s sladkobnim in sentimentalnim sklepom. Četudi bi filmu koristilo nekoliko več poglobljenosti (npr. vidik, kako lahko robot občuti človeške emocije, je povečini povsem ignoriran), gre še vedno za očarljivo fantazijsko dramo, za katero se čuti, da je Burtonov otrok, na katerega je najbolj ponosen.

Koga boš poklical, ko si po nedolžnem obsojen umora in potrebuješ hudičevo dobrega odvetnika, da te izvleče iz navidez nemogoče situacije? Nikogar drugega kot svojega gobezdavega bratranca Vincenta “Vinnieja” Gambinija ki je kar petkrat pogrnil na izpitu za odvetnika in pred tem ni vodil nobenega resnega primera na sodišču. Ta absurdna situacija doleti dvojico študentov, ki ju v ruralnih predelih Alabame ustavi policija in obtoži umora prodajalca, njuno edino rešitev pa predstavlja Vinnie, ki se s svojim temperamentim obnašanjem in gizdalinsko prezenco požvižga na pravila sodišča in rešuje stvari na svoj (in pogosto za pravne kroge nezaslišan) način. My Cousin Vinny upravičeno velja za eno najboljših filmskih komedij 90. let (in filmskih komedij nasploh), kjer ni niti ena minuta zapravljena, razvlečena in dolgočasna, še posebej po zaslugi odličnih predstav, kjer dominirata vedno duhoviti Joe Pesci v naslovni vlogi in simpatično gobezdava Marisa Tomei kot njegova zaročenka Mona Lisa. Glavna odlika filma je predvsem sofisticiran humor, ki se resda oklepa že preverjenega koncepta “ribe na suhem”, ta pa je tokrat še bolj duhovit, saj prikazuje položaj človeka, ki sicer pripada pravniškemu svetu, vendar pa povečini deluje na podlagi svoje vročekrvnega italoameriškega temperamenta. Film je vreden hvale tudi zaradi presenetljivo realističnega in natančnega prikaza sodnega postopka in z njim povezanih pravil, z vpletanjem preiskave umore pa na več mestih (še posebej v zadnji tretjini) pridobi elemente privlačne uganke, ki po vseh razkritij še vedno nosi dovolj smisla, da absurden zaplet vendar ohranja določeno raven realizma. Z drugimi besedami; My Cousin Vinny ni samo za počit smešna komedija, ki Pesciju in Tomeijevi dopušča razkazati vse svoje komične sposobnosti, ampak preprosto odličen film, ki spretno prepleta različne žanrske konvencije v nepozabo izkušnjo.