Ko Paul Sheldon (James Caan), priljubljeni pisec serije ljubezenskih romanov z osrednjo junakinjo Misery, sredi snežnega viharja doživi prometno nesrečo, ga na svoj dom sprejme medicinska sestra in negovalka Annie Wilkes (z oskarjem nagrajena Kathy Bates), sicer njegova goreča oboževalka. A ko se dokoplje do transkripcije novega romana v seriji, je nad prebranim ogoročena, zato vzame Sheldona za talca in od njega zahteva, da najnovejši roman spiše tako, kot ustreza njej. To je okvirni zaplet psihološkega trilerja Misery, posnetega po istoimenskem romanu Stephena Kinga, ki se tokrat ne ukvarja z grožnjo nadnaravnega in fantazijskega, temveč ostaja zasidran trdno v resničnosti in predstavi svojo vizijo navidez klišejskega trilerja o obsedenem oboževalcu, ki svoje poslanstvo jemlje preveč resno. Do leta 1990, ko je film izšel, so bili gledalci že priča mnogim trilerjem z omenjeno premiso, zato je bilo sprva težko pričakovati, kaj novega oz. svežega lahko v omenjeni žanr prinese Misery. Glavni adut filma se kakopak skriva v idealnih glavnih igralcih, kjer blestita tako cinični in naveličan Caan, še toliko bolj pa fenomenalne Batesova v verjetno svoji najbolj dovršeni vlogi doslej, v kateri tudi hudobno uživa. Ker se glavnina filma odvija v notranjosti Annine hiše, je fokus usmerjen v enako duhovit kot tudi napet odnos med glavnima junakoma, preko odličnih dialogov in mnogih sprevrženih trenutkov, ki nikoli ne izpadejo melodramatično ali nenamerno komično, pa film odlični izriše t.i. kulturo oboževanja, ki preseže mejo razumnega ter združi realnost in fantazijo v sprevrženo kombinacijo psihološke drame, črne komedije in celo slasherja. Večkrat je bilo dokazano, da so najboljša Kingova dela (in filmi, posneti po njih) tista, ki so zasidrana v realnosti in ravno zato Misery spada na sam vrh njegovih najboljših filmskih adaptacij, ki tudi po več kot 30. letih ostaja nesramno zlobna, prebrisana in napeta ekskurzija v srce norosti.

Režijski prvenec Petra Bogdanovicha je brez dvoma eden najbolj radikalnih filmov 60. let, ki je nonšalantno razbil iluzije o miru in ljubezni tedaj že rahlo utrujene hipijevske subkulture ter vizionarsko napovedal prihod “nove” nasilne Amerike. Bogdanovich se s filmom Targets loteva portreta Amerike, ki je ponižno in fanatično podvržena glorifikaciji orožarske kulture in absurdnega nasilja brez globjih motivov, kar je v 60. letih morebiti še zvenelo kot manjša grožnja, toda danes je ta postala nova, strašljiva realnost. Film, ki ga je Bogdanovich posnel na prošnjo legendarnega producenta Rogerja Cormana, potem ko je ta ugotovil, da mu ikonični Boris Karloff dolguje dva snemalna dneva, je sestavljen iz dveh sprva medsebojno ločenih zgodb; v prvi gledalec spremlja ostarelega zvezdnika grozljivk Byrona Orloka, ki se navkljub negodovanju mladega režiserja in producentov odloči za upokojitev, vzporedno z njo pa poteka srhljiva pripoved o Bobbyju Thompsonu, navidez povsem običajnemu fantu iz idilične ameriške soseske, ki se na lepem odloči ustreliti svojo ženo in mater, nato pa krene na strelski pohod, kjer pod njegovimi streli padejo povsem naključno izbrane žrtve. Targets je glede na dejstvo, da se je moral Bogdanovich podrediti mnogim čudnim Cormanovim idejam (med drugim je moral uporabiti neizkoriščen material iz filma The Terror), enako genialen kot tudi frustriran film, saj bi v rokah manj drznega in veščega režiserja izpadel štorasto in nedomiselno. Na srečo temu ni tako; Targets brez večjih težav poveže obe omenjeni zgodbi v smiselno celoto in si za vezno temo izbere gledalčevo percepcijo groze, ki jo vidi v živo ali na velikem platnu. Srčika filma se namreč skriva v Orlokovem citatu: “Moje vrste grozljivke ni več grozljiva.” Z drugimi besedami; groza, ki je ljudi stresla do kosti v 30. 40. in 50. letih preko klasično grozljivk, bo nadomestila druga, človeška groza in ta je preko brutalnih Bobbyjevih dejanj še bolj pretresljiva, saj ne nosi globjih motivov in je v osnovi zgolj naključno in nesmiselno nasilje. Četudi se filmu pozna nizek proračun in zna igra biti na trenutke malce lesena, je Bogdanovichev triler Targets preveč jezen, glasen in radikalen, da mu gledalec ne bi prisodil vsaj vizionarskih kvalitet. Kočni rezultat je provokativen film, ki ohranja zdravo mero eksplotacije in političnega komentarja.