El Mariachi, gverilski celovečerni prvenec slovitega Roberta Rodrigueza, je eden od tistih filmov, katerega razmere nastajanja je nemogoče ločiti od končnega rezultata; pričujoči film je namreč esenca mikroproračunskega DIY (naredi sam) izdelka, katerega pogajanjata predvsem kreativnost in odkrita strast do filmskega ustvarjanja, ker je v današnjem času vse bolj brezdušne in generične hiperprodukcije nekaj, kar je vredno občudovanja. Kot je že nasploh znano, se je Rodriguez za film El Mariachi dobesedno razdal (med drugim je denar za snemanje pridobil preko sodelovanja pri medicinskem eksperimentu) in končni izdelek je nepopoln in okoren, vendar hkrati strasten in eksploziven neo-western o glasbeniku, ki si skuša poiskati delo v majhnem mehiškem mestecu, pri tem pa ga lokalna tolpa zamenja za morilca, ki v kovčku za kitaro namesto inštrumenta hrani orožje. Če smo povsem pikolovski, je El Mariachi film z mnogimi napakami, štorastimi prizori, amatersko igro in luknjami v zgodbi, toda znova se je treba obesiti na dejstvo, da je Rodriguez film posnel za pičlih 7.000 dolarjev (Rodriguez je film režiral, spisal, produciral, zmontiral in zanj celo ustvari posebne učinke) in uspel ustvariti dinamično, zabavno in s suspenzom nabito moderno kavbojko, ki ohranja zadovoljiv tempo, ohrani estetiko klasičnih špageti westernov in hkrati tlakoval pot svetu filmskega undergrounda, ki je iz nič ustvaril veliko. Duhoviti western, ki je občinstvu serviral ikonično podobo osamljenega in mrkega možakarja, ki enako spretno igra na kitaro kot tudi pobija malopridneže.

Romantične komedije so bile v 80. in 90. letih še posebej dobičkonosen filmski žanr, vendar pa jih je večina skoraj vedno sledila isti formuli mlajših moških in žensk ali pa oseb v srednjih letih, ki iščejo ljubezen in ob tem trčijo ob številne ovire. Film Grumpy Old Men to formulo nekoliko začini z nekoliko tvega potezo; za glavna junaka postavi zagrenjena upokojenca Johna in Maxa, ki sta si že vrsto let v laseh in uživata v medsebojnem otročjem nagajanju. Njun konflikten odnos pa postane še bolj napet s prihodom privlačne nove sosede Ariel, ki v obeme prebudi strast in hkrati tudi gorečo željo po lovu za njeno pozornostjo. Grumpy Old Men vsaj na prvi pogled ne obeta veliko; zaplet je dokaj klišejski in težko bi rekli, da zgodba zavije v nepredvidljive smeri. A tisto, kar film režiserja Daniela Petrieja dvigne krepko nad povprečje je v prvi vrsti idealna igralska zasedba; veterana Jack Lemmon in Walter Matthau sta naravnost odlična v glavnih vlogah in uspeta zgodbi dostaviti ogromno šarma in presenetljive iskrenosti. V rokah katerihkoli drugih igralcev bi John in Max izpadla kot ošabni karikaturi, medtem ko jima Lennon in Matthau doda ogromno dimenzij in s tem ustvarita lika, s katerima se gledalec nemudoma poistoveti. Enako velja za vse ostale like; Ann-Margaret je kot Ariel naravnost očarljiva, medtem ko veteran Burgess Meredith kot Johnov jezikavi oče. Druga močna plat filma je njegov topel humor, ki sicer ima smisel za zbadljivke, cinizem in ironijo, vendar pa hkrati ne pozabi na srčnost in dobrovoljnost; v tem filmu ni dobrih ali slabi ljudi, so zgolj preprosti vsakdanji ljudje s svojimi prednostmi in slabostmi. Kar pa je najbolj pomembno; navkljub familiarnosti pa je zgodba presenetljivo prizemljena in brez odvečne sentimentalnosti. Grumpy Old Men je film, ki brezhibno lovi ravnotežje med lahkotnim in inteligentnim ter z vsemi aduti ustvari eno boljših romantičnih komedij 90. let.