Legendarni Stanley Kubrick je bil znan kot filmar brez strahov; zato tudi ne preseneča, da se je na vrhuncu napetih odnosov med ZDA in Sovjetsko zvezo, ki so rezultirati v dolgotrajno obdobje hladne vojne, odločil posneti svoj najbolj odštekan, duhovit in surrealne film v karieri. Dr. Strangelove z epskim podnaslovom How I Learned To Stop Worrying and Love The Bomb je groteskna satira, posneta po romanu Red Alert, katerega zgodba je zamišljena kot resno opozorilo o tedaj realni grožnji izbruha jedrske vojne, pa vendar se je Kubrick premeteno odločil, da družbeno paranojo spremeni v burlesko, kjer je meja med absurdno fikcijo in resničnostjo zelo tanka. V filmu spremljamo napeto dirko s časom, ko se neprištevni in paranoični general Jack Ripper odloči odrediti ukaz za jedrski napad nad Sovjetsko zvezo, njegovo nepremišljeno potezo pa skuškajo med drugim preprečiti neodločni ameriški predsednik Muffley, histerični general Buck Turgison, predsedniški svetovalec dr. Strangelove in modri vojaški častnik Mandrake, ki je hkrati tudi Ripperjeva desna roka. Film je v prvi vrsti strukturiran kot poligon za razkazovanje osupljivih komičnih sposobnosti legendarnega Petra Sellersa, ki se pojavi v kar treh nepozabnih vlogah kot Muffley, Mandrake in kakopak dr. Strangelove, šov pa mu delno ukrade tudi veteran George C. Scott v eni od svojih redkih komičnih vlog kot hiperaktivni Turgison. Ker gre za Kubrickov film, ne manjka ikoničnih prizorov in presunljivih detajlov, zaradi katerih sicer absurdno dogajanje izpade nekoliko bolj avtentično oz. realistično kot sicer, močan scenarij, nemoteče preskakovanje med tremi osrednjimi liki ter za počit smešni dialogi pa še danes ostajajo nepreseženi znotraj pripadajočega žanra satire. A tisto, kar najbolj čudi, je to, da Dr. Strangelove tudi po vseh teh letih, ko je hladna vojna samo še oddaljen spomin, ostaja strašljivo aktualen, še posebej preko vidika analiziranja norosti militarističnega režima, političnega fanatizma in samodestruktivne vojaške represije. Upravičeno ena od najboljših črnih komedij vseh časov.

O skupini legendarnih britanskih komikov Monty Python ne velja izgubljati besed; pionirji nadrealnega, absurdnega, ekstravagantnega in čudaškega humorja so v relativno kratkem času uspeli obrniti pravila komedije na glavo in drastično spremenili kolesje zgodovine smeha. Skupina je sprva zaslovela v formatu televizijske serije, sesetavljene iz več kratkih skečev, v drugi polovici 70. let pa se je lotila še večjega izziva; celovečernega filma s popolnoma drugačnimi in toliko bolj zahtevnimi pravili. Po velikanskem uspehu filma Monty Python and the Holy Grail se je skupina soočila s težavnim nastajanjem biblične komedije Life of Brian, ki so jo skoraj pokopale finančne težave, a je izdelek vendarle ugledal luč sveta z izdatno pomočjo legendarnega Beatla Georga Harrisona. Tako kot predhodnik je tudi Life of Brian zamišljen kot satirična interpretacija določenega zgodovinskega obdobja, v tem primeru rojstva krščanske vere in božjega sina Jezusa. Film se namreč začne na slovito božično noč, ko na svet privekata tako božji sin kot tudi Brian Cohen, katerega v dobi odraslosti pomotoma razglasijo za mesijo, to pa sproži val tragičnih, komičnih in pogosto pričakovano absurdnih zapletov. Life of Brian bi lahko označili za tipični “pythonovski” film, ki se ne roga toliko verskemu izročilu, ampak predvsem dvoličnosti in hinavščini njenih interpretov, ki so krščanstvo spremenili v globalni imperij pohlepa, dekadence in seksualne sprevrženosti. In kot je moč pričakovati, so člani skupine na vrhuncu svoje ustvarjalne moči; John Cleese, Graham Chapman, Michael Palin, Eric Idle, Terry Jones in Terry Gilliam brez večjega napora kopičijo eno za počit smešno šalo za drugo, pri tem pa se ne držijo nazaj s politično korektnostjo in zaradi svoje drznosti ustvarijo izdelek, ki je idejno povsem imun na zob časa. Zato je Life of Brian še danes upravičeno ena od najboljših filmskih komedij vseh časov, saj izvrstno lovi ravnotežje med avantgardno traparijo in prefinjeno satiro, zaradi svoje nepopustljivosti pa film služi kot učna ura za vsakega komika. Film sicer ni brez napak, vendar so te odvisne od gledalčevih preferenc; če se vam pythonovski humor na trenutke zdi preveč bebav in namerno konfuzen, boste tudi v Life of Brian našli razloge za pritoževanje, še posebej v zadnji tretjini, ko se zdi, da je ekipi zmanjkalo dobrih idej in ni ravno posrečeno izkoristila potencial, ki ga film sicer ponuja. A to je stvar okusa; Life of Brian je še vedno izvrstna črna komedija, ki upravičeno drži sloves filma, ob katerem se boste od smeha valjali po tleh.