Westerni so v začetku 40. let (pa tudi že par let pred tem) veljali za izredno popularen žanr na ravni današnjih superherojskih spektaklov, zlom borze leta 1929 in finančna kriza, ki je temu sledila, pa je še dodatno vzpodbudila evolucijo omenjenega žanra, še posebej zato, ker studijem v nastananje westernov ni bilo treba vložiti ogromno denarja. Kavbojke, ki so povečini prikazovale precej olepšano in za lase privlečeno podobo divjega zahoda, so s komercializacijo postale tudi sinonim za t.i. filmski šund brez trajne umetniške vrednosti. Toda klasični western The Ox-Bow Incident iz leta 1943 je spremenil pravila žanra z za tiste čase precej nekonvencionalnim pristopom; namesto razkošne akcije, stereotipnih delitev like na dobre in slabe ter osladnega srečnega konca so bili gledalci deležni presenetljivo realistične in umazane moralne drame, ki se dotika tudi za današnje čase pereče problematike posameznikovega razumevanja pravice in sprejemanja odgovornosti za lastna dejanja. Zaplet filma je dokaj preprost; v majhno mestece v Nevadi prispeta dva kavboja in kmalu po njunem prihodu med prebivalci izbruhne novica, da je nekdo umoril lokalnega rančerja, zato se množica odpravi na lov za trojico osumljencev, katero brez konkretnih dokazov obtoži zločina ter obsodi na smrt z obešanjem. Kot že rečeno; The Ox-Bow Incident se od večine westernov razlikuje po tem, da daje mnogo več poudarka na dialogih in razvoju likov, hkrati pa se z minimalističnimi prijemi roga žanrskim pravilom oz. se jim odločno upira, gledalcu pa ne prizanaša s težkimi moralnimi odločitvami in grenkim koncem, ko postane jasno, da civiliziranemu svetu pomen besed kot so pravica in dolžnost ne pomenita kaj veliko, saj ju sploh ne razumeta oz. prakticirata tako, kot bi bilo potrebno. Emocionalno srce filma predstavlja glavni igralec, legendarni Henry Fonda, ki podobno kot v klasiki 12 Angry Men predstavlja preudarno vest sveta, zastrupljenega od nasilja, korupcije in impulzivnosti. Končni rezultat je revolucionirani western, ki tudi po skoraj 80. letih ostaja enako relavanten, boleč in brutalen.

Mel Gibson je bil sredi 90. let ena od največjih filmskih zvezd na svetu, še posebej po zaslugi uspešne akcijske franšize Lethal Weapon in western komedije Maverick, toda ti filmi so bili generalka za njegovo življenjsko vlogo v veličastnem vojnem epu Braveheart, sicer njegovem drugem režijskem celovečercu po drami The Man Without a Face iz leta 1993. Film gledalca popelje v konec 13. stoletja in predstavi resnično življenjsko zgodbo znamenitega škotskega bojevnika Williama Wallacea, ki je sredi napetih političnih razmer med Škotsko in Anglijo sprejel vlogo vodje upornikov, ki so napovedali vojno britanskemu kralju Edvardu I. Angleškemu. Že sama vsebina je zgovoren dokaz, da je Braveheart eden od najbolj ambicioznih projektov, ki se jih je lotil Gibson v svoji dolgoletni karieri in navkljub visokemu tveganju se mu je podvig več kot posrečil; film je postal komercialna uspešnica, prav tako pa je osvojil mnoge pomembne filmske nagrade, med drugim tudi Oskarja za najboljši film in režijo. Od tedaj je minilo že 26 let in zanimivo je videti, če film tudi po več kot četrt stoletja pri gledalcu zbuja podobne vtiste katarzičnosti in evforije, ko Gibsonov Wallace tik pred prvo ikonično bitko s pobarvanim obrazom zakriči: “Svoboda!” In brez kančka dvoma lahko rečemo, da je Braveheart uspešno prestal zob časa in da je danes enako veličasten, čustven, ganljiv in za standarde komercialnega filma presenetljivo nasilen spektakel kot ob izidu leta 1995. Kar se filmu šteje močno v plus, je njegovo kompetentno ohranjanje ravnotežja med elementi staromodne epske romance in brutalnega vojnega filma, kjer Gibson ne umika pogleda od prelivanja krvi, lomljenja kosti in obscenosti, ki pa vedno ostanejo v meji dobrega okusa. S tehničnega vidika je film popoln; široki plani prostranega škotskega višavja in realistični prikaz sicer veličastnih bitk so na tako visokem nivoju, da se jim gledalci preprosto ne morejo upreti. Filmu pomaga tudi odlična igralska zasedba, še posebej Gibson v svoji najbolj srčni, presenetljivo duhoviti in elegantni vlogi v karieri, zgodba pa večkrat močno pritiska na gledalčeve emocije, kar pa ne deluje preveč pokroviteljsko. Filmu lahko upravičeno očitamo nemalo zgodovinskih netočnosti ter mitsko idealiziranje glavnega junaka, toda to pretiravanje in melodramatičnost sta del identitete, zaradi katerih je Gibsonov vojni ep še danes žanrski presežek. Braveheart je izvrstna oda junaštvu in ep v pravem pomenu besede, za Gibsona pa veliko zmagoslavje.