80. leta so bila zaznamovana z vzponom kralja popa, izjemnega pevca in performarja Michaela Jacksona, vendar mu je v določenem obdobju za ovratnik dihal karizmatični in ekscentrični multiinštrumentalist Prince, ki je podobno kot Jackson želel unovčiti svojo slavo tudi na velikem platnu. Rezultat tega je pompozna in melodramatična glam rock opera Purple Rain, ki jo je leta 1984 spisal in zrežiral Albert Mangoli, sicer kasnejši Princev manager. V filmu kakopak spremljamo mladega glasbenika, poznanega zgolj po imenu The Kid, ki odrašča v vse prej kot ugodnih družinskih razmerah, njegova trmoglavost in egocentričnost pa prispevata k temu, da v klub, kjer nastopa, ne privablja več občinstva. Življenje se mu dodatno zaplete, ko spozna lepo Appolonio, ki bi prav tako rada uspela kot pevka, vendar ima v načrtu bistveno višje ambicije kot The Kid, katerega kariera glasbenika trči ob ustvarjalno dno. Purple Rain bi z lahkoto označili kot film, namenjen kovanju dobička in napihovanju ega osrednjega performerja in do določene mere do tudi drži; Prince je postavljen v ospredje kot nerazumljen glasbeni polbog, težavni genij in neustavljiv šarmer, ki za šalo osvoji srce vsakega dekleta, ki mu pride naproti. To zna z današnje perspektive biti nekoliko problematično in marsikdo se bo ob prikriti mizoginiji in seksizmu filma rahlo namuznil, čeprav to niti ni tako moteče, če vzamemo v zakup, da so bila 80. leta po družbenih merilih precej drugačna od današnjih. Tako bi rekli, da film kot romanca deluje nekoliko površinsko in klišejsko, vendar pa je osrednji motiv filma Purple Rain glasba in ta zasije v vsej svoji pompoznosti in teatralni sentimentalnosti, kateri se je preprosto nemogoče upreti. Igralska zasedba je povečini solidna, še posebej Prince postreže s presenetljivo spodobno igro, vendar pa se ta nikakor ne more primerjati z njegovimi spektakularnimi in magnetno privlačnimi koncertnimi nastopi, ob katerih si bo gledalec pošteno napasel oči. Fenomenalna glasba, ki se premika v vodah power-pop balad, funka in glam rocka, je dandanes že ponarodela in si brez nje filma sploh ne moremo predstavljati, koncertna izvedba nepozabne naslovne pesmi pa še danes predstavlja nepogrešljiv del sodobne popkulture. Purple Rain kot film ne predstavlja ničesar izvirnega ali prelomnega, je pa navkljub temu očarljiv spomenik Princu in dokaz, da si je še kako prislužil naziv glasbenega genija.

Že od vznika klasike The Odd Couple, v kateri sta blestela Jack Lemmon in Walter Matthau, se je žanr komedije posluževal koncepta skupnih prigod osebnostno popolnoma nasprotne dueta posameznikov; običajno je eden bil resnoben, ciničen in zavrt, drugi pa bolj odštekan, nesanitaren in prostaški. Na prvi pogled se zdi, da se tudi nostalgična komedija Planes, Trains and Automobiles poslužuje omenjenega koncepta; Neal Page je cinični vodja oglaševanja, ki se za zahvalni dan vrača iz New Yorka k svoji družini v Chicago, na dolgi poti do cilja pa se mu pridružil dobrosrčen, vendar gobezdav in nadležen prodajalec Del Griffith. Dvojica krene na potovanje preko različnih prevoznih sredstev, hkrati pa se zapletata v številne zabavne in včasih tudi žalostne prigodbe, ob katerih se med njima iz začetnega nezaupanja in celo prezira rodi neobičajno prijateljstvo, ki med drugim temelji na tudi (naivnem) prepričanju o vsakdanji dobroti popolnega tujca. Da je Planes, Trains and Automobiles že ob izidu postala filmska klasika in hkrati eden najboljših filmov Johna Hughesa, ni presenetljivo, saj gre za film, napolnjen s prav posebnim šarmom, toplim in uglajenim humorjem ter predvsem izvrstno kemijo med komičnima legendama Stevom Martinom in žal že pokojnim Johnom Candyjem, ki v vlogi prodajalca Dela tokrat še posebej blesti, saj mu film ne dopušča zgolj stresanje šal, ampak tudi izkazovanje bolj dramatičnih trenutkov, ob katerih se nam osrednja lika še bolj približata. Hughes gledalca brez težav popelje na razburljivo in tudi čustveno potovanje po Ameriki, ki kakopak ni zgolj nepomemben izlet, ampak hkrati priložnost, da se neobičajna dvojica zazre vase in morebiti odkrije nekaj novega o sebi in svojem življenju. Barvite lokacije, menjavanje prevoznih sredstev in duh zgodbe, ki s seboj prinaša plemenito sporočilo ne samo zahvalnega dne, ampak vsakega praznika. Če kje obstaja film, ki se je že rodil kot klasika, je to ravno Hughesova oda letalom, vlakom, avtomobilom in predvsem človeški dobroti.