The People vs. Larry Flynt (1996)

Rating: 9 out of 10.

Hugh Hefner velja za največjega pornografskega magnata, četudi to ne drži popolnoma. V 70. letih, ko je Hefnerjev Playboy že koval velike uspehe, se je iznenada pojavil ekscentrični Larry Flynt in z zloglasno revijo Hustler sprožil nov val seksualne revolucije; revija se je namreč distancirala od erotične estetike Playboya in predstavila spolnost na neolepšan, sila nazoren in necenzuriran način. Da si je Flynt s temi za mnoge nepremišljenimi odločitvami na glavo nakopal obtožbe o vulgarnosti, obscenosti in kvarjenju mladine, ne preseneča. A ironija je pripeljala do tega, da je Flynt nehote postal eden od najvidnejših borcev za svobodo izražanja, v času medijskega lova in javnega linča pa je pravzaprav zastavil dokaj legitimo vprašanje; “zakaj vojni reporter za fotografijo mrtvega otroka prejme nagrado, medtem ko so portreti golih žensk prepovedani in označeni za nagnusne?” To vprašanje predstavlja tudi izhodišče biografske drame The People vs. Larry Flynt češkega mojstra Miloša Formana, ki se življenja naslovnega junaka loti na duhovit, poučen in presenetljivo poglobljen način, saj se pod fasado množičnih prizorov golote, Flyntovih ekscentričnih epizod in splošne vulgarnosti skriva ostra satira na temo moralne panike in dvoličnosti ameriške družbe, ki demonizira spolnost, po drugi strani pa glorificira nasilje in moralno čistunstvo, ki je pa je zgolj sinonim za hinavščino. Formanov sprehod skozi razburljivo Flyntovo življenje pa seveda ne bi pusti tako močnega vtisa brez odličnih igralskih predstav, še posebej Woodyja Harrelson v naslovni vlogi, nič slabša pa nista nevrotični odvetnik Edward Norton in večino časa zadrogirana Flyntova žena v podobi Courtney Love. Nedvomno ena od najboljših filmskih biografij 90. let.

The Sound of Music (1965)

Rezultat iskanja slik za sound of music julie andrews

Rating: 8 out of 10.

Legendarni ameriški filmar Robert Wise se je podobno kot Stanley Kubrick preizkusil v mnogih žanrih in bil pri tem bolj ali manj vedno uspešen; od grozljivk (The Haunting), filmov noir (The Set-Up), znanstvene fantastike (The Day The Earth Stood Still) pa vse do veličastnega muzikala kot je The Sound of Music. Slednji temelji na spominih nekdanje nune Marie von Trapp (1905-1987), ki se je med opravljanjem službe varuške sedmih otrok zapletla v razmerje z ovdovelim kapitanom Georgom von Trappom. Ta se je ob vzponu nacističnega režima odločno distanciral od izključevalne politike in ideologije, ki temelji na principu “nadrejene arijske rase”, zato je skupaj z Mario in otroci emigriral iz Avstrije. Epski muzikal The Sound of Music popisuje ključne dogodke iz življenja zakoncev von Trapp ter jih napolni s za hollywoodske muzikale sicer značilno teatralnost, melodramatičnost in pocukranost, vendar obenem je govora o filmu, kjer “več” ne predstavlja nujno nekaj slabega. Ravno nasprotno; The Sound of Music je tudi za današnje standarde izredno razkošen in navdihujoč film, napolnjen z nepozabnimi pesmimi ter ikoničnimi prizori (ples Marie sredi travnika, hudomušno prikazovanje Marijin nekonvencionalnih metod varuhinje otrok), vezno tkivo tega spektakla pa sta kakopak izvrstna Julie Andrews in Christopher Plummer, ki sta s svojima nasprotujočima si osebnostima (ona je radoživa in ekscentrična, on hladen in ciničen) ustvarita nepozabno medsebojno kemijo. Njuna ljubezenska zgodba predstavlja srčiko filma, čeprav proti pričakovanjem izdelek ne zanemari nekaterih stranskih zgodb (ljubezensko prebujenje Georgeve hčerke Liesl) in celo temačnih poglavij avstrijske zgodovine, še posebej ob izbruhu nacistične strahovlade. Ker so muzikali že apriori precej dramatizirani, polepšani in se nagibajo prej k domišljiji kot resničnim dejstvom, je pričakovano, da je avtentičnost prikazanega zelo dvomljiva, toda bistveno klasike The Sound of Music se skriva v univerzalnem sporočilu o tem, kako glasba, petje, ples in predvsem ljubezen premagajo vsako, še tako hudo življenjsko oviro. Eden od najbolj veličastnih in prepričljivih muzikalov vseh časov.