Filmske klasike | RAZGLEDANO

The underlying symbolism in Stephen King's “The Green Mile” – Linea20

Pisatelja Stephena Kinga upravičeno štejemo za mojstra groze in suspenza, vendar pa se je tekom svoje dolgoletne kariere lotil tudi pisanja zgodb, ki so bolj kot na strahu temeljili na emocijah, realizmu in navdihujočih mislih o moči in tudi ranljivosti človekovega duha. Mednje spada tudi epski roman The Green Mile, ki je leta 1999 v režiji Franka Darabonta (ta je zgolj pet let pred tem na velika platna spravil tudi Kingovo kultno arestantsko dramo The Shawnshank Redemption) zaživela tudi v filmski obliki. Več kot tri ure trajajoča fantazijska drama gledalca popelje v 30. leta prejšnjega stoletja in ponudi vpogled v življenja paznikov, katerih edina zadolžitev je skrb za jetnike, obsojene na smrtno kazen. Njihov navidez rutinski in vse prej kot razburljiv vsakdanjik pa na glavo obrne prihod temnopoltega velikana Johna Cofeyja, obtoženega posilstva in umora dveh deklic. Tekom čakanja na izvršitev kazni z električnim stolom se med pazniki in dobrodušnim velikanom s prav posebnimi zdravilnimi sposobnostmi razvije globoko prijateljstvo, s tem pa se tudi pojavi upravičen dvom o njegovi krivdi za omenjeni zločin. The Green Mile je verjetno ena od najbolj ganljivih filmskih adaptacij kateregakoli Kingovega romana, saj nas skozi preprosto zgodbo o ljudeh in njihovih odnosih, ki temeljijo tako na nezaupanju, strahu kot tudi naklonjenosti, znova spomni, kaj je tisto, kar človeka ločuje od živali. Ni presenetljivo, da film še danes mnoge gledalce spravi v jok in to brez odvečne sentimentalnosti ter prisiljenosti, saj nam prepričljivo izriše odnose med glavnimi junaki, tem pa še doda veliko globine in kompleknosti. The Green Mile uspe s pomočjo izvrstne igralske zasedbe (še posebej Michael Clarke Duncan kot Coffey postreže s svojo daleč najbolj ganljivo predstavo v svoji karieri), ravno pravšnjo kombinacija humorja in patosa ter s prefinjenim vrivanjem elementov fantazije, nemudoma postati filmska klasika, ki bo zaradi svojega univerzalnega sporočila ostala večna. In nikar se ne sramujte, če vas film spravi v jok; to je namreč dokaz, da ste človek.

So filmi, ob katerih se nam nemudoma prebudijo spomini na določeno časovno obdobje. 80. leta so sicer definirali mnogi produkti sedme umetnosti, vendar noben ni bil tako vpliven in razgrajaški kot ravno Scarface. Vse, kar film prikaže, lahko povežemo z 80. leti; kričeča oblačila, dragi avtomobili in hiše, morja denarja, privlačna elektronska glasba ter sončne plaže, polne lepih deklet. Film je krvava epopeja o vzponu in padcu kubanskega priseljenca Tonyja Montane (Al Pacino v eni svojih najbolj teatralnih vlog v karieri), ki ubeži Castrovemu režimu in si zatočišče najde v Ameriki, natančneje na ulicah Miamija, kjer se širijo vonj po morski soli, sončni kremi in kokainu. Po seriji uslug, ki jih opravi za lokalne preprodajalce mamil, se hitro povzpne po lestvici organiziranega kriminalna in postane eden od najbolj uspešnih kot tudi nevarnih mamilarskih mogotcev v Miamiju. A z uspehom pridejo tudi prve težave; naraščujoča paranoja, skrhani družinski in prijateljski odnosi, izsiljevalski poslovni partnerji, hitro spreminjajoča se klima v državi ter mogočna roka zakona, ki si želi prilastiti delež Montaninega narkoimperija. Film režiserja Briana De Palme in scenarista Oliverja Stona odlično zajame nihilistično vzdušje floridske dance pop scene in kričeče mode 80. let, pod plastjo skoraj baročnega kiča pa se razkriva krvava orgija mamil, denarja in zvestobe, katere osrednji lik skuša loviti ravnotežje med statusom neusmiljenega gangsterja in človeka, ki navkljub številnim zločinom ohranja določen moralni kodeks kot je Montanino vztrajanje, da pri poslu nikoli ne ubija žensk ali otrok. In četudi Montana poseduje mnogo značilnosti t.i. toksičnih mošk (impulzivnost, nastopaštvo, zatekanje k nasilju, seksizem), mu Pacino s svojo energično in čustveno intenzivno predstavo doda potrebne dimenzije, ki lik odmaknjeno od stereotipnega gangsterskega gobezdala. Nekateri bi lahko cinično pripomnili, da je Scarface primer filma, kjer stil prevladuje nad vsebino (to sicer deloma drži) vendar pa duet De Palma in Stone klasično zgodbo o vzponu in padcu kriminalca začinita z odlično igralsko zasedbo, neprekosljivo energijo, vznemirljivimi akcijskimi prizori ter danes ponarodelimi dialogi. Scarface je nepopolna, neodgovorna in hrupna filmska klasika, brez katere 80. leta ne bi mogla obstajati.