Kadar teče beseda o filmskih adaptacijah romanov Thomasa Harrisa je večini gledalcev najbolj prepoznavna tista iz leta 1991, z oskarji nagrajena srhljivka The Silence of the Lambs. Toda pet let pred tem je luč sveta ugledala prva različica zgodbe o genialnem in karizmatičnem serijskem morilcu Haniballu Lecterju z naslovom Manhunter v režiji Michaela Manna. Pričujoči film je adaptacija Harrisovega prvega romana Red Dragon in pripoveduje zgodbo o nekdanjem agentu FBI Willu Grahamu, ki se vrne iz upokojitve, da bi policiji pomagal pri lovu na skrivnostnega serijskega morilca Zobno vilo, pri tem pa potrebuje pomoč manipulativnega Lecterja, ki je sicer zaprt, vendar nič manj nevaren in zvit kot prej. Manhunter je dolga leta čepel v senci komercialno in kritiško bolj uspešnih adaptacij Harrisovih romanov, vendar danes uživa status kultne klasike in to povsem upravičeno. Mannov film ni zgolj klasična kriminalka o lovu na morilca, temveč provokativen, temačen in zamotan film, ki se drzno poglobi v idejo, da lahko še tako moralno neoporočen in močan um podleže vplivu zla, ki počiva v takšnih ljudeh, kot je Lecter, saj nas – kot že rečeno – serijski morilci s svojimi dejanji odbijajo in hkrati z nenavadnimi razmišljanji na sprevržen način očarajo. Manhunter pa ne dosegel takšnega uspeha brez odličnih igralskih predstav, še posebej legendarnega Briana Coxa v vlogi Haniballa, ki podobno kot Anthony Hopkins v zgolj nekaj minutah prisotnosti ukrade šov in s svojo enako mero sofisticiranosti kot tudi strašljivosti poskrbi za eno najbolj dominantnih predstav v svoji karieri. Film je zaradi mnogih zasukov nekoliko naporen za “sproščeno” gledanje, lik morilca Zobne vile pa prav tako ni tako zanimiv kot nas skuša film prepričati (Lecter je recimo bistveno bolj fascinanten lik), vendar pa je Manhunter še vedno učinkovit, napet in tesnoben triler, ki zasluženo uživa status enega najboljših filmov 80. let.

Svet organiziranega kriminala je bil v britanskih filmih vsaj do začetka 70. let pogosto upodobljen kot brlog ne pretirano brihtnih, zato pa toliko bolj zabavnih gangsterjev, ki so gledalce očarali s svojim šarmom in smislom za humor. A pravila igre je na glavo postavil akcijski triler Get Carter, ki se je odločil za bistveno bolj realističen, temačen in nasilen potret britanskega podzemlja, ob katerem tudi lahko vsebinsko podobni čezlužni izdelki kar zardijo od zavisti. Get Carter ima navidez preprosto zgodbo; gangster Jack Carter (Michael Caine v eni svojih najboljših vlog) se vrne v rodno mesto, da bi raziskal smrt svojega brata Franka, ki naj bi umrl v vse prej kot pojasnjenih okoliščinah. Carter kmalu ugotovi, da je bil brat vpleten v nečedne posle z lokalnimi gangsterji, vendar pa je z vsakim novim korakom k rešitvi samo še bolj ogrožen in konflikten v tem, kaj sploh želi doseči. Kot že rečeno, ima film dokaj preprosto zgodbo, ki pa se začne kmalu zapletati zaradi psihološko kompleksnih likov, katere ni moč omejiti na “dobre” in “slabe” fante. Svet, ki ga predstavlja klasika Mika Hodgesa, je umazan, krut, nasilen, nemoralen, neetičen ter za praktično vsakoga brezizhoden. Že glavni junak je takšen, da je z njim težko sočustvovati, vendar pa gledalec njegovo zgodbo z zanimanjem spremlja do konca, še posebej zaradi Cainovega neustavljivega šarma, odrezavosti in cinizma, ki pogosto pripelje do celo zabavnih situacij. Da pa ne bo pomote; Get Carter je še vedno temačen, nasilen in tudi za današnje standarde izredno provokativen film, ki bi lahko služil kot učna ura za tiste, ki bi radi posneli t.i. “edgy” izdelek z ogromno substance. Upravičeno ena od velikih britanskih filmskih klasik.