Predstavljajte si, da ste zvezda najbolj ambicioznega resničnostnega šova na svetu, ki si za cilj izbere skoraj popolno simulacijo vašega vsakdanjega življenja. In kar je še huje; vi ste edini pristni lik v celotnem šovu, vsi okoli vas pa so zgolj igralci in statisti, ki se zgolj pretvarjajo, da so vaši prijatelji, znanci ali celo družinski člani. Ta absurdni zaplet, ki si ga ne bi zmogel izmisliti niti Albert Camus, doleti glavnega junaka satirične drame The Truman Show; Truman Burbank je namreč povsem običajen zavarovalniški agent, ki ne bi mogel imeti bolj povprečnega in spokojnega življenja. Z eno posebnostjo; njegov vsakdanjik budno spremlja na milijone ljudi po vsem svetu, saj je Truman nezavedno že več kot 30 let zvezda resničnostne oddaje na čelu z manipulativnim producentom, ki skrbno bedi na svojim varovancem in kroji njegovo usodo. Verjetno ni treba poudarjati, da je bil The Truman Show vizionarski film že ob svojem nastanjku, ko so resničnostne oddaje postale obvezen del televizijske zabave, dandanes pa je mojstrovina Petra Wira še toliko bolj relavantna, saj na televiziji ne uzremo praktično ničesar več kot zgolj tovrstne šove. Film s prepletanjem situacijske komike in humane drame, katero izvrstno pilotira Jim Carrey v eni od svojih resnejših vlog, gledalca enako gani kot tudi zabava, toda pod slojem absurdnega razvedrila se skriva zlovešč družbeni komentar o naših fascinacijah z gledanjem življenja drugih ljudi in o eksistencialnih dilemah glede tega, kako resnična in pristna so naša življenja. Kar pa je še najbolj pomembno; The Truman Show je film, ki zna konkretno prestrašiti gledalca, da ta začne razmišljati o možnosti, da je tudi njegovo življenje v resnici zgolj skrbno zrežiran resničnostni šov. Le rekdokdaj se zgodi, da film z enako mero čustvenosti in strahu vzpodbudi k močnemu razmisleku o tem, kdo smo in kam bomo v prihodnosti padli. Vizionarska mojstrovina.

Nepričakovani uspeh kultnega filma Terminator, napetega ZF trilerja o ubijalskem robotu, ki je poslan v preteklost, da bi umoril mater nerojenega (bodočega) vodje človeškega odpora v prihodnji vojni proti strojem, je po hollywoodski logiki “kuj železo, dokler je vroče” sprožil ugibanja o tem, kdaj bo režiser James Cameron posnel nadaljevanje. Cameron, ki je eden od tistih filmarjev, za katere se zdi, da so vedno en korak pred ostalimi, je namesto naglega lova za dobičkom raje ustavil tempo in si za nadaljevanje z naslovom Judgement Day vzel več kot sedem let časa, kar se je izkazalo za pametno potezo. Osrednji konflikt filma tokrat predstavlja datum 29. avgust 1997, ko naj bi svet doživel nuklearno katastrofo in ga s tem pahnil v začetek famozne prihodnje vojne med ljudmi in stroji. John Connor (Edward Furlong), sedaj problematični desetletnik, znova postane tarča naprednega terminatorja T-1000 (Robert Patrick v svoji najbolj prepoznavni vlogi), zaščitita pa ga lahko zgolj požrtvovalna mati Sarah (močno nabildana Linda Hamilton) in reprogramirani robot iz prvega dela (Arnold Schwarzenegger). Film Terminator 2: Judgement Day s tehničnega vidika preseže svojega predhodnika na skoraj vseh ravneh; od še danes impresivnih posebnih učinkov, uživaško hitrega tempa pa vse do osupljivih akcijskih prizorov, ki jih Cameron že od nekdaj mojstrsko obvlada. Zgodba filma je tokrat bistveno bolj epska in akcijsko orientirana, kar pomeni, da se odmika od hladnih in temačnih tonov prvega dela, ki se je na več mestih spogledoval celo z elementi grozljivke, vendar pa Cameron še vedno uspe najti idealno ravnotežje med razburljivim poletnim blockbusterjem in intelektualno zgodbo, ki tematizira večno aktualne problematike človekove fascinacije z uničenjem in predvsem, če je stroj zmožen razumeti globoka čustvena stanja kot so smeh, jeza ali žalost. Ob tem ne smemo pozabiti na vrhunske igralske predstave, nepozabno glasbeno podlago, ob kateri nam še danes zaledeni kri v žilah. Terminator 2: Judgement Day je morebiti res oropan temačnega suspenza svojega predhodnika, vendar pa gre za enega redkih akcijskih spektaklov, ki poleg mišic, krvi in znoja prinaša tudi dušo in celo emocije.