Morebiti me ob tem grabi nostalgija, toda ob ogledih filmskih komedij iz 80. in 90. let, se vedno znova sprašujem, kam neki je izginil njihov sproščen duh ter idealno ravnovesje med neobremenjeno zabavo in čustveno intenzivno dramo. Tedaj komedije še niso bile obremenjene s politično korektnostjo in širjenjem ideologij, tudi v najbolj vulgarnih in nezaslišanih momentih pa so uspele ohraniti srce na pravem mestu. Odličen primer klasične komedije iz 90. let je tudi športni film White Men Can’t Jump, ki se na šaljiv način dotakne precej zanimive tematike in sicer načinov igranja košarke pri belcih in temnopoltih, hkrati pa dregne v posplošenost miselnost, da so temnopolti rojeni za igranje košarke, belci pa jih želijo zgolj ponesrečeno posnemati. A globoko pod vso to satirično fasado se skriva prepričljiva, topla in ganljiva zgodba o nenavadnem prijateljstvu med Sidneyjem in Billyjem, ki se preživljata z igranjem ulične košarke, pri tem pa se poslužujeta tudi številnih prevar in drugih priložnostnih nečednosti. White Man Can’t Jump je tako “buddy-buddy” komedija, ki deluje zavoljo izvrstne kemija med odličnima Wesleyjem Snipesom in Woodyjem Harrelsonom, ob odštekanem humorju in privlačnih prizorih igranja košarke pa ne pozabi tudi na trenutke pristne človeške drame, ki opomni, da se mora prav vsakdo izmed nas soočiti z lastnimi težavami in s tem storiti korak več proti dosegi višjih ciljev v življenju. Nostalgična komedija, ki še danes požene adrenalin in pogreje srce.

Oliver Stone je sicer že od nekdaj slovel kot filmar, ki si upa gledalca provocirati in mu nonšalantno razbiti predstave, ki jih ima o določenih tematikah. In če je z vojnima klasikama Platoon in Born On The 4th Of July ameriški javnosti razgalil ne zgolj barbarsko ozadje vietnamske vojne, ampak tudi mačehovski odnos ameriške države do lastnih veteranov, je zgodovinski ep JFK navkljub pomanjkanju pravih odgovorov jasno in glasno izrazil stališče, da je bil eden od najbolj priljubljenih ameriških predsednikov žrtev izredno sumljivega atentata. Stone pa gre v svoji kritiki družbe še dlje s kravavo, razgrajaško, neodgovorno in politično nekorektno satiro Natural Born Killers, ki še danes občinstvo in kritike deli na tiste, katerim je Stonov razpuščeni in hedonistični odnos do precej občutljive tematike všeč in tiste, ki so film odvrnili z besedami, da gre za površinski eksplotacijski šund. Film predstavi zgodbo mladih zaljubljencev Mickeyja in Mallory, ki potujeta po Ameriki in za seboj puščata krvave sledi svojih zločinov, napoti pa jima je oportunistični televizijski producent, ki se odloči, da bo iz morilcev ustvaril rock zvezdnika in medijsko senzacijo. Več kot očitno je, da se Stone s filmom posmehuje senzacionalnosti sodobnih medijev in njihove obsedenosti s izkoriščanjem nasilja kot sredstva za dvig ratingov. Ali torej drži, da je Stonov film neodgovoren? Da, vendar z razlogom, saj nastavlja ogledalo ameriški družbi, ki je že tako močno navajena na nasilje, da do njega vzpostavi skorajda fetišističen odnos. Z drugimi besedami; Natural Born Killers je ogledalo Amerike. Je površinski, zloben, nesramen in divji kot je površinska, zlobna, nesramna in divja ameriška družba. Je dve uri dolg videospot, kjer se menjavajo barvni filtri, pripovedni formati in vzdušja, ki peljejo od sitcoma, road movieja, kriminalke, črne komedije pa vse do grozljivke. S teatralnimi igralskimi predstavami, naravnost podivjanim tempom in že skoraj risankasto pretiranim nasiljem se Stone igra z našim potrpljenjem in nas hkrati močno zabava. Natural Born Killers kakopak ni film za vsakogar, je pa daleč od tega, da bi bil neumen.