Filmske klasike | RAZGLEDANO

David Fincher, danes eno od najbolj prestižnih filmskih imen na svetu, je imel vsej prej kot obetaven začetek svoje kariere; po komercialnem in kritiškem fiasku s tretjim delom v franšizi Alien se ni prepostil malodušju in se lotil projekta, ki je bil – vsaj za 90. leta – zelo tvegan in bi lahko rodil bodisi novodobno klasiko bodisi še eno katastrofo, ki pa se je Fincher ni mogel privoščiti. Govora je o Se7en, simbiozi umazanega kriminalnega trilerja in psihološke grozljivke, ki vsaj na prvi pogled sledi klasičnemu zapletu o lovu na morilca; dvojica detektivov, umirjeni veteran Somerset (Morgan Freeman) in impulzivni novinec Mills (Brad Pitt) se spustita v blodnjak umazanih stanovanj, zakotnih narkomanskih gnezd in deževnih mestnih ulic, da bi ulovila odgovornega za serijo brutalnih umorov, katere naj bi navdihnil koncept sedmih smrtnih grehov, vendar pa se kmalu izkaže, da morilca vodi prav poseben motiv, ki je usodno povezan z obema detektivoma. Se7en je film, ki predstavlja hkrati poklon kot tudi dobrodošel odmik od pogosto kičaste estetike hollywoodskih kriminalk; enigmatična in večplastna zgodba se prepleta s temačno noirovsko atmosfero, umazanijo, dekadenco in skoraj apokaliptično podobno urbane džungle, v katero so ujeti osrednji liki kot nemočne kafkovske lutke, Fincher pa si s svojo drznimi režijskimi prijemi upa dostaviti nič kaj veder in hudobno depresiven komentar o svetu, kjer je upanje na koncu tunela zgolj luč prihajajočega vlaka, ki te bo razmazal po tirih. Igralske kreacije so vse po vrsti fantastične; Freeman in Pitt postrežeta s svojima daleč najboljšima predstavama v karieri, vendar pa jima šov ukrade diabolični Kevin Spacey, ki v zgolj nekaj minut trajajočem nastopu spusti gledalcu led skozi žile in ga strese do kosti. Se7en je film, ki si upa šokirati in ohranja gledalčevo pozornost z vrhunskim suspenzom, prepričljivo temačno estetiko ter občasnimi humornimi vložki, vse skupaj pa privede do enega od najbolj šokantnih in strašljivih epilogov v zgodovini sedme umetnosti. Se7en je mojstrovina in prvo veliko zmagoslavje Fincherjeve kariere.

Prodaj ali umri. Ta moto predstavlja rdečo nit znamenite gledališke igre Davida Memeta z naslovom Glengarry Glen Ross iz leta 1984. Zgodba, ki se odvije v dveh dneh, ponudi vpogled v življenja nepremičninskih agentov in njihovih osebnih kriz; eden od teh je tudi Sheley Levene (Jack Lemmon), nekdaj uspešni sklenitelj poslov, ki ga je na stara leta povozil čas in postavil pred konkurenco v podobi mlajšega in ošabnega agenta Richarda Rome (Al Pacino). Ko se v pisarni oglasi predstavnik njihove firme (fenomenalni cameo Aleca Baldwina) in naznani, da morajo v tednu dni skleniti več nemogočih ponudb ali pa bodo odpuščeni, napetost zunaj in znotraj pisarne zgolj narašča. Glengarry Glen Ross resda obravnava temo, ki širšemu občinstvu ni ravno zanimiva (trg nepremičnin), vendar pa sta tako igra kot kakopak tudi film v režiji Jamesa Foleyja obarvana z odličnimi dialogi in dinamiko, ki uspejo gledalca nemudoma potegniti v zgodbo, hkrati pa tematiko obrazloži na dovolj preprost način, da se je ob vsakem ogledu moč naučiti nečesa novega. V osnovi pa je Glengarry Glen Ross moderna drama o pohlepu, moči, ki jo kapital izvaja nad posameznikom, hkrati pa tragedija o razčlovečenju delavskega razreda, ki mora za uspeh ne zgolj garati, ampak tudi lagati in manipulirati. Prištejmo k temu še prvorazredno igralsko zasedbo, unikatni črni humor ter srhljivo sporočilo, ki še danes zveni preroško in dobimo eno od velikih filmskih mojstrovin 90. let.