Leta 1993 je bil Steven Spielberg na vrhuncu svoje kariere; najprej je na Oskarjih slavil z biografsko vojno dramo The Schindler’s List, medtem ko je v kina privabljal množice s tedaj revolucionarno pošastno uspešnico Jurassic Park. Epska zgodba o ekscentričnem bogatašu Johnu Hammondu, ki ima v lasti zasebni otok, na katerem bo odprl velikanski (oz. jurski) park z dinozavri, je preprosta, vendar tako čarobna, napeta, veličastna in atraktivna, da ni povsem težko razumeti, zakaj je obnorela občinstvo v 90. letih in zakaj ostaja še danes ena najboljših akcijskih pustolovščin vseh časov. V prvi vrsti se je seveda treba zahvaliti veličasatni prezenci dinozavrov, ki so bili na velikem platnu sicer že nekajkrat prisotni, vendar še nikoli prej niso izgledali tako osupljivo in realistično kot pod skrbnim nadzorom Spielbergove magične roke. Povrhu tega Spielberg film, ki ga lahko označimo za poletni blockbuster, prebirano razdeli na dva dela; v prvem smo priča razvoju človeških likov, ki so presenetljivo zanimivi, globoki in zabavni (Sam Neill, Laura Dern in še posebej Jeff Goldblum so fenomenalni v svojih vlogah), hkrati pa Spielberg del zgodbe nameni tudi kritičnemu sporočilu o tem, kako nevarno je eksperimentiranje z naravnimi procesi in da je treba evoluciji pustiti prosto pot razvoja. V drugem delu pa Jurassic Park postane divji stampedo, kjer človeški liki bežijo pred pobegnili dinozavri, med kateremi največ pozornosti prevzame ravno zlovešči tiranozaver v danes ikoničnem prizoru pobega iz kletke. Pričujoči film je brez kančka dvoma idealen primer inteligentne in razburljive pustolovščine, ki ji nikoli ne zmanjka sape in suspenza, hkrati pa gledalca nikoli ne jemlje za norca. Kar pa je najbolj pohvalno; Jurassic Park je tudi po skoraj 30. letih še vedno tehnično brezhiben film, ki z lahkoto preseže mnoge sodobne praznoglave blockbusterje. Epska razvedrilna klasika.

Arnold Schwarzenegger je bil do leta 1984 sicer že manjša filmska zvezda, predvsem po zaslugi fantazijskega spektakla Conan The Barbarian, toda njegov čas je šele prihajal. Tega se je zavedal tudi režiser James Cameron in gledalcem serviral Terminatorja, ZF klasiko, ki je na novo definirala 80. leta, tlakovala pot modernemu akcijskemu filmu ter popularizirala mračno cyber-punk estetiko. Gre za zlovešč, temačen in nasilni triler o večnem konfliktu med človekom in stroji; slednji iz prihodnosti v leto 1984 pošljejo breizraznega morilskega kiborga, da bi umoril mater še nerojenega vodja človeškega odporniškega gibanja, Johna Connorja. Film postreže z dokaj preprosto zgodbo, ki sicer vključuje nekaj žal neizogibnih vsebinskih lukenj o potovanju skozi čas, vendar pa se odkupi z izvrstnim ozračjem, ki gledalca ves čas drži v napetosti. Z drugimi besedami; tako kot kiborg v podobi nepozabnega Schwarzeneggerja neprestano lovi nedolžno žensko, tako ima tudi gledalec ves čas občutek, da je vržen v center tega pregona. Film Terminator je po svoje vizionarski, pa ne toliko zaradi same vsebine, ampak zaradi tehničnega presežka, ki ga Cameron dostavi, kar znova dokazuje, da gre za filmskega mojstra, ki je bil tehnološko vedno pred časom. Seveda iz današnjega vidika nekateri posebni učinki delujejo ceneno in komično, toda to sploh ni pomembno, še posebej, če te ob vznemirljivih akcijskih prizorih spremlja hipnotična elektronska glasba, močan suspenz ter izvrstni igralski ansambel. Upravičena akcijska klasika.

Ocena 5