Leta 1989 je bil Tim Burton znan kot samosvoj, nekoliko ekscentričen filmar s unikatnim občutkom za vizualizacijo in pripovedovanje zgodb; njegov zaščitni znak so bili gotska temačnost, obdana z elementi fantazijskega, celo pravljičnega, zato ni presenetljivo, da je velik del tega prenesel na velika platna s svojo različico popularnega stripovskega junaka Batmana. Četudi je temni vitez iz Gothama že pred tem doživel nekaj filmskih adaptacij, ni bila nobena tako orjaška in prelomna kot ravno Burtonova, saj je šlo za prvi Batmanov film v pravem pomenu besede, izdelek pa je uspešno prestal zob časa in se še danes po mnenju mnogih uvršča med najboljše predstavnike svojega žanra. Batman po vizualni plati rahlo spominja na staromodne filme noir, kjer je veliko poudarka na močnem kontrastu med svetlobo in temo ter igrah senc, kar je povsem smiselno, saj je Batman lik, kateremu tema predstavlja zaveznico. Enako impresivni in vznemirljivi so akcijski prizori, ki so na trenutke presenetljivo brutalni in ne skoparijo z močnimi udarci, igralska zasedba pa svoje delo opravi nad pričakovanji, še posebej Jack Nicholson kot teatralni psihopatski klovn Joker ter Michael Keaton ki s svojim Batmanom zajame ravno pravšnjo mero ranljivosti, cinizma in možatosti. Kot celota je film razburljiva akcijska avantura, ki najde ustrezno ravnotežje med mračnostjo in zabavo, med starim in novim, med klasično glasbo in pop uspešnicami čarovnika Princa. Izdelek sicer malce kvari slabo razvita romanca med naslovnim junakom in novinarko Vicki Vale (Kim Basinger) ter nekaj pretirano teatralnih scen, zato Christopher Nolan s svojo trilogijo (zaenkrat) ostaja nepresežen. Kljub napakam pa je Batman več kot zadovoljiv stripovski spektakel za mnoge generacije.

Stanley Kubrick je že na začetku svoje kariere filmarja veljal za inovatorja in vizionarja, vendar nikomur se ni sanjalo, da bo leta 1968 ustvaril svoj “magnum opus”. 2001: A Space Odyssey ni samo veličastni vesoljski ep, ki je zaslužen za prepoznavno ikonografijo, ki se je trdno zasidrala v popkulturno areno, ampak filmska perfekcija, katere umetniška vrednost, tehnična brezhibnost, presunljiva vizualna podoba in zlovešče enigmatična vsebina so še dandanes občudovanja vredni. 2001: A Space Odyssey je nepozabna vizualna izkušnja, ki raziskuje večna filozofska vprašanja o nastanku človeštva, našem odnosu do moderne tehnologije, potencialni nevarnosti, ki jo ta prinaša in različnih stopnjah evolucije, ki eno galaksijo pripelje do konca, tam pa se znova rodi. Kubrickov ambiciozni ep je namreč zgodovina človeštva v malem; na začetku smo gledalci priča “rojstvu” tehnologije v obliki primitivnega orodja, ki ga prebivalci kamene dobe začnejo uporabljati v namene zaščite in napadanja. Mnogo let kasneje je človeštvo tehnološko močno napredovalo in ustvarilo prvi program umetne inteligence, računalnik po imenu HAL 9000, ki se med opravljanjem misije v vesolju boji, da ga bodo astronavti izklopili, zato se jim upre in začne enega za drugim pobijati. Tretji, sklepni del filma pa se odvija na planetu Jupiter, kjer spremljamo simbolično smrt astronavta, ki sebe in človeštvo pripelje do konca poti in nato se zgodi ponovno rojstvo v obliki Zvezdnega otroka, ki bo ustvaril novo, morebiti naprednejšo civilizacijo. Kot je moč razbrati, je 2001: A Space Odyssey zelo ambiciozen in hkrati skrivnosten film, katerega resnični pomen poskušajo dešifrirati mnogi, verjetno pa jim ne bo nikoli v celoti uspelo, kar pa je tudi svojevrstni čar pričujočega izdelka. Kubricko vesoljski ep zahteva veliko zbranosti, potrpežljivosti in predvsem odprtosti uma, hkrati pa odpira mnoga provokativna vprašanja, ki sprožajo burne odzive tudi danes; kako bo napredek v tehnologiji vpliva na razvoj človeštva in kako bo človek sposoben zaustaviti stroj, ki bo začel razmišljati s svobodno voljo. 2001: A Space Odyssey je filmska umetnina v pravem pomenu besede.