Navkljub ogromnemu uspehu filma Batman je bilo sprva malo verjetno, da bo za njegovo nadaljevanje na režijski stolček znova sedel Tim Burton, saj ta slovi kot avtor z ne pretirano pozitivnim odnosom do filmskih nadaljevanj. Pa vendar se je zgodilo ravno to; Batman Returns ni klasično nadaljevanje uspešnice iz leta 1989, ampak film, ki ga je moč gledati kot povsem samostojen izdelek, saj so navezave na prehodnika redke, pa še takrat ne igrajo pomembnejše vloge. A ključna razlika med obema filmoma je v tonu, ki je bil pri prvem Batmanu še lahkoten, skorajda teatraličen, medtem ko je nadaljevanje bistveno mračnejše, odraslejše, nasilnejše in skoraj neprimerno za mlajše gledalce. Razlog za to tiči v osrednjih treh zlikovcih, s katerimi Batman stopi v vojno; Danny De Vito je kot Pingvin naravnost ogaben sadist, Michelle Pfeiffer je kot Catwoman prototip sadomazo domine z močnim seksualnim apetitom, medtem ko je Christopher Walken kot pohlepni industrialec Max Schreck tako amoralen in diaboličen, da bi lahko mirne volje konkuriral Gordonu Gekku iz klasike Wall Street. To pa še ni vse; sama zgodba je precej bolj depresivna, temačna in moralno kompleksna, ki ne ponuja enostavnih rešitev za nikogar, še najmanj pa za Batmana. In ravno takšen brezkompromisen Burtonov pristop dvigne pričujoči film nad svojega predhodnika; ta si drzne biti provokativen, žgečkljiv (ne da bi ob tem izpadel ceneno) in noče igrati po hollywoodskih pravilih, še posebej, ker želi prikazati zlikovce v drugačni loči, kot nekakšne tragične figure, do katerih ob koncu celo čutimo obžalovanje. Batman Returns je zaradi mračnega tona in morbidne zgodbe nekoliko podcenjen film, še posebej danes, ko so filmi o superherojih nasičeni s prisilnim humorjem, površinsko vsebino in kičastimi podobami.