Full Metal Jacket (1987)

Rating: 10 out of 10.

Uvodne minute vojnega filma Full Metal Jacket, predzadnjega celovečerca legendarnega Stanleyja Kubricka, so zaznamovane s sentimentalno country melodijo Hello Vietnam v izvedbi Johnnieja Wrighta, medtem ko so mladi ameriški vojaki postavljeni na brivski stol in moralno “razdevičeni” z britjem glave. S podobno ciničnim slogom Kubrick nadaljuje tudi v preostanku filma, kjer se loti seciranja ameriške intervencije v Vietnamu, vendar na nekoliko drugačen način; v prvi polovici spremljamo brutalni in ponižujoč trening mladih vojakov, ki morajo med drugim s svojo puško ravnati kot z dekletom, prepevati patetične patriotske napeve za dviganje morale, prenašati izpade surovega narednika Hartmana (fenomenalni R. Lee Ermey v svoji življenjski vlogi) ter se pripraviti za spremembo v ubijalski stroj, ki mora preživeti na bojišču za vsako ceno. Ko se dogajanje v drugi polovici prestavi v Vietnam, Kubrick ne zapusti svoje pozicije ironičnega komentatorja, ki namesto solzavosti in tragičnosti prisega na odkrito satirično posmehovanje brezčutnemu sistemu, ki pod fasado kičastega patriotizma mladim prodaja smrt in uničenje kot realizacijo ameriških sanj. Full Metal Jacket s pestro igralsko zasedbo (poleg Ermeyja izstopa še Vincent D’Onofrio v vlogi čustveno nestabilnega vojaka, ki stori samomor), prefinjenim izborom glasbe, črnim humorjem in za Kubricka značilno pikrimi dialogi ustvari protivojni film, ki pa noče igrati na čustvene strune, kar bi bilo v osnovi bistveno bolj preprosto, ampak na surov način raztrgati moč vojne propagande, ki je brezvestno pošiljala mlade ljudi v smrt. Četudi vietnamska vojna leta 1987 ni več predstavljala novosti v sedmi umetnosti, jo je Kubrick z mojstrovino Full Metal Jacket uspel predstaviti na svoj značilno provokativen način.

Batman Returns (1992)

Rezultat iskanja slik za batman returns

Rating: 8.5 out of 10.

Navkljub ogromnemu uspehu filma Batman je bilo sprva malo verjetno, da bo za njegovo nadaljevanje na režijski stolček znova sedel Tim Burton, saj ta slovi kot avtor z ne pretirano pozitivnim odnosom do filmskih nadaljevanj. Pa vendar se je zgodilo ravno to; Batman Returns ni klasično nadaljevanje uspešnice iz leta 1989, ampak film, ki ga je moč gledati kot povsem samostojen izdelek, saj so navezave na prehodnika redke, pa še takrat ne igrajo pomembnejše vloge. A ključna razlika med obema filmoma je v tonu, ki je bil pri prvem Batmanu še lahkoten, skorajda teatraličen, medtem ko je nadaljevanje bistveno mračnejše, odraslejše, nasilnejše in skoraj neprimerno za mlajše gledalce. Razlog za to tiči v osrednjih treh zlikovcih, s katerimi Batman stopi v vojno; Danny De Vito je kot Pingvin naravnost ogaben sadist, Michelle Pfeiffer je kot Catwoman prototip sadomazo domine z močnim seksualnim apetitom, medtem ko je Christopher Walken kot pohlepni industrialec Max Schreck tako amoralen in diaboličen, da bi lahko mirne volje konkuriral Gordonu Gekku iz klasike Wall Street. To pa še ni vse; sama zgodba je precej bolj depresivna, temačna in moralno kompleksna, ki ne ponuja enostavnih rešitev za nikogar, še najmanj pa za Batmana. In ravno takšen brezkompromisen Burtonov pristop dvigne pričujoči film nad svojega predhodnika; ta si drzne biti provokativen, žgečkljiv (ne da bi ob tem izpadel ceneno) in noče igrati po hollywoodskih pravilih, še posebej, ker želi prikazati zlikovce v drugačni loči, kot nekakšne tragične figure, do katerih ob koncu celo čutimo obžalovanje. Batman Returns je zaradi mračnega tona in morbidne zgodbe nekoliko podcenjen film, še posebej danes, ko so filmi o superherojih nasičeni s prisilnim humorjem, površinsko vsebino in kičastimi podobami.