Filmske klasike | RAZGLEDANO

The Crying Game velja za enega najbolj razvpitih filmov 90. let, ki morebiti iz današnje perspektive ne deluje tako šokantno, toda bilo je obdobje, ko se o tematikah, ki jih klasika Neila Jordana obravnava, v javnosti ni govorilo naglas. Kakšne so te tematike, je sicer nehvaležno vprašanje, saj bi z odgovorom delno razkrili enega od najbolj šokantnih preobratov v zgodovini filma. Film sicer odpira temačna poglavja irske zgodovine in predstavi bizarno zgodbo Fergusa, pripadnika irske republikanske armade, ki s somišljeniki urabi britanskega vojaka in v zameno zanj zahateva izpustitev priprtih članov IRE. Fergus se po spletu okoliščin zaplete v razmerje z vojakovim dekletom Dil, ki pa v sebi čuva temačno skrivnost. Kot že rečeno, je ravno ta skrivnost tisti usodni preobrat, ki obrne film na glavo, zato je najlažje reči zgolj naslednje; The Crying Game je upravičeno drzna filmska mojstrovina, ki se samozavestno, nonšalantno in brez odvečne sentimentalnosti loteva številnih “tabu” tem kot sta spolna identiteta in nacionalizem, ki je na Irskem z izbruhom nevidne državljanske verske vojne kakopak pustil močan pečat predvsem na civilnem prebivalstvu. Jordanov film prepriča s fokusirano režijo, odlično izrisanimi liki, kompleksnim psihološkim ozadjem in predvsem izvrstno igralsko zasedbo, kjer prepričata predvsem Stephen Rea in misteriozna Jaye Davidson kot osrednja lika Fergus in Dil. The Crying Game je film, ob katerem bi marsikdo rad pogledal stran, toda njegova močna gledljivost pripomoreta k temu, da se gledalec vanj zaljubi. Zato je pomemben filmski dokument in eden najboljših produktov sedme umetnosti 90. let.

Andy Kaufman (1949 – 1984) je bil avantgardni komik, ki se ni želel identificirati zgolj kot nekdo, ki na odru pripoveduje šale. Bil je človek, ki si je upal rušiti tradicionalna pravila zabave in skušal karseda prepričljivo zabavati kot tudi provocirati občinstvo. Kaufman se je resda ljudem najbolj prikupil kot mehanik Latka v sitcomu Taxi, vendar pa je ta vloga predstavljal zgolj majhen del njegove bogate in razburkane kariere; na odru se je posluževal bizarnih metod provociranja občinstva kot npr. večurno branje literarne klasike The Great Gatsby, izvabljanje smeha s popolno tišino, rokoborba z ženskami ter sesuvanje televizijske zabave z obešnjaškim alter-egom pevca Tonyja Cliftona. Z drugimi besedami; Kaufman ni bil zgolj zabavljač in provokator, ampak tudi kot nekdo, ki tekom kariere ni več razlikoval med zasebnim in odrskim življenjem in to do te mere, da se tudi po vseh teh letih ljudje sprašujejo, če je Kaufman leta 84 resnično umrl za pljučnim rakom ali pa gre zgolj za eno od njegovih potegavščin. In slednje – to nagnjenje k potegavščinam, ki pogosto presegajo mero zdravega okusa – predstavlja osrednji motiv biografije Man on the Moon, kjer Kaufmana odigra Jim Carrey v svoji življenjski vlogi; njegova osupljiva metodološka igra je prava poslastica za gledalca, saj se Carrey (kar je bilo tudi dokumentirano) popolnoma izgubi v Kaufmanovi personi in tako predstavlja že kar strašljivo “reinkarnacijo” legendarnega komika. In njegova igra je tista, ki film režiserja Miloša Formana poganja skozi sicer dokaj predvidljive in formulaične elemente vsakega biografskega filma; Man on the Moon je namreč precej standardna biografija, ki kronološko niza dogodke iz Kaufmanove kariere (njegovo otroštvo je npr. docela spregledano), o njih pa gledalec ve že dovolj, zatorej je težko reči, da Formanov film predstavi kaj bistveno novega in prelomnega. Z vidika biografije je film povprečen, toda kot monument Kaufmanovi fantomski personi in njegovemu dojemanju šovbiznisa je pa ravno nasprotno presežek; Man on the Moon služi bolj kot zanimiv vpogled v filozofijo Kaufmanovih nastopov in s tega vidika je zabaven in spioštljiv spomenik legendarnemu komiku.