Film že od nekdaj velja za izrazito vizualni medij, vendar se je s pojavom zvoka moč podobe nekoliko izgubila. Navkljub temu so v zgodovini filma prisotni primeri, kjer so se ustvarjalci modro odločili, da “govorjenje” prepustijo podobam in za to ni moč najti bolj primernega kandidata kot je srhljivi kratkometražni dokumentarec Night and Fog, ki je že od izida dalje leta 1955 razumljen kot večni opomin na največjo grozoto 20. stoletja; dogajanje v nemških koncentracijskih taboriščih med 2. svetovno vojno. Režiser Alain Resnais, ki je bil zaradi občutljive tematike filma sprva zelo zadržan do snemanja dokumentarca in scenarist Jean Caryol nas v dobre pol ure ob spremljavi dramatične glasbe popeljeta v osrčje taborišč smrti. Znotraj filma se izmenjujeta dva časovna toka; barvna sedanjost postreže s posnetki zapuščenih taborišč leta 1955, ti pa so prekinjeni s črno-belimi fotografijami in video posnetki, na katerih smo gledalci priča nečloveškemu mučenju, poniževanju in pobijanju sestradanih in oslabelih zapornikov. Prihranjeno nam ni nič; v blatne jarke so zmetani celi kupi koščenih trupel, invalidi, starci ženske in otroci se goli in umazani sprehajajo po taborišču, na nekaterih zapornikih se izvajajo srhljivi eksperimenti, v krematorjih gorijo trupla itd. Night and Fog je izredno mučen in pretresljiv dokument časa, ki bi ga mnogi radi pozabili ali celo omilili, vendar podobe tega filma ne dovoljujejo, da bi prišlo do kolektivnega izbrisa na to nečloveško grozoto.

Mladinskih filmov na temo odvisnosti je sicer nešteto, toda le redki se uspejo dotakniti ciljnega občinstva tako močno, da to začne resno razmišljati po posledicah takšnega načina življenja. V 80. letih je takšen vpliv imela (in ga ima še danes) nemška drama Christiane F., ki je nazorno prikazala odraščanje mladoletne heroinske odvisnice na hladnih berlinsih ulicah, dobrih 15 let kasneje pa je podoben uspeh doživela surova biografska drama The Basketball Diaries s komaj 20 – letnim Leonardom DiCapriem v glavni vlogi. Film pripoveduje zgodbo obetavnega mladega košarkarja Jima Carolla, ki ima vse možnosti, da postane naslednji veliki športni up, toda življenjske okoliščine ga žal odpeljejo v brezno odvisnosti; ko za posledicami levkemije umre njegov najboljši prijatelj, začne Jim redno jemati heroin, da bi zadušil bolečino in odpotoval v svet omame, vendar ne brez tragičnih posledic. Jim kmalu zakocka svojo kariero in pade v svet kriminala, surovega uličnega življenja in prostitucije, njegova odvisnost pa postane tako velika, da je nezmožen kontrolirati lastna dejanja. The Basketball Diaries je za ogled neprijeten, vendar pa hkrati poučeni, ne da bi pri tem izpadel sentimentalno ali naivno. Film brez moraliziranja prikaže vzpon in padec glavnega junaka, do katerega gledalec vzpostavi določeno mero sočutja, četudi sklepa eno napačno odločitev za drugo. Odlične igralske predstave, pristni realizem, občasni humor in trezno obravnavanje precej občutljive problematike naredijo iz pričujočega filma nekaj, kar bi si moral ogledati vsak pubertetnik, ki se v najbolj težavnih letih pogosto prepušča morbidni radovednosti, ki ima lahko zanj usodne posledice. The Basketball Diaries je filmska klasika 90. let, ki bo tematsko (žal) večno aktualna.