Groza. To je beseda, ki spremlja vsako vojno in ameriška vojaška intervencija v Vietnamu ni pri tem nobena izjema. Četudi se po številu žrtev in brutalnosti ne more primerjati z morijo druge svetovne vojne, je vietnamski konflikt pustil prav posebne travme tako na udeležencih kot ameriški družbi nasploh, ki je boleč poraz vojaških sil dojela kot trenutek, ko Amerika ni bila več “največja država na tem svetu”. Norost in kaos vojne sicer predstavljata pogost motiv v vojnih filmih, vendar pa med vsemi žanrski predstavniki izstopa Apocalypse Now, protivojna klasika Francisa Forda Coppole, ohlapno posneta po kultnem romanu Srce teme pisatelja Josepha Conrada. Okvirna zgodba filma je dokaj preprosta; na vrelišču konflika v Vietnamu je cinični in samodestruktivni vojaški častnik Benjamin Willard (Martin Sheen, ki je sicer nadomestil Harveyja Keitela) zadolžen, da s skupino vojakov prečka mejo s Kambodžo in najde uporniškega visokega častnika Kurtza (Marlon Brando v eni od svojih najbolj enigmatičnih predstav), ki se mu je na lepem zmešalo in sredi džungle vodi malo kraljestvo, kjer je čaščen kot božji vladar. Coppola, katerega je snemanje filma skoraj stalo življenja (o tem spregovori tudi odlični dokumentarec Hearts of Darkness), gledalca pelje skozi lunatično psihadelično odisejado napalma, smodnika, krvi in dehumanizacije vojaškega stroja, ki svoje podložnike spremeni v naročene ubijalce brez vesti. Apocalypse Now je mojstrovina na vseh ravneh; fenomenalni (in že zdavnaj ponarodeli) dialogi, vzdušna tesnobna atmosfera, premišljen izbor glasbe, kreativna režija, večplastna zgodba in brezhibno obvladovan tempo, ob katerem tri ure (če seveda gledate razširjeno različico filma) mineta kot bi mignil. Z drugimi besedami; po tem filmu bi Coppola lahko nehal snemati filme, saj je z njim postal nesmrten in zaplodil eno od največjih protivojnih klasik vseh časov.

Terrence Mallick je vsekakor ena od najbolj markantnih, samosvojih in po svoje čudaških filmskih osebnosti. Potem ko je v 70. letih s kultnima filmoma Badlands in Days of Heaven prilezel na “vrh sveta” sedme umetnosti, je nato za dobri dve desetletji preprosto obmolknil. Zato ni presenetljivo, da so bili leta 1998 mnogi več kot vzhičeni nad najavo, da se veliki mojster vrača na sceno z epske vojno dramo The Thin Red Line, ki v ospredje postavlja spopade med japonskimi in zavezniškimi silami na pacifiškem otoku Guadacanal za časa 2. svetovne vojne. Gre za t.i. kolektivni film, kjer ni moč govoriti o enem osrednjem liku, okoli katerega se splete osebna zgodba, saj se Mallick posveča bežnim epizodam iz vsakdanjika številnih vojakov, ujetih sredi peklenskega raja, med neokrnjeno poetično naravo in brutalnostjo vojne, ki poruši njihove sanje in ideale o boju za boljši jutri. Kar je pri filmu The Thin Red Line najbolj presenetljivo, je to, da bi ga bilo krivično postaviti ob rob številnih vojnim filmov, saj se od njih drastično razlikuje; Mallick je že od nekdaj slovel kot medidativni filmar, ki zelo rad prekine dogajanje s kratkimi filozofskimi izleti, ob katerih se gledalec zaloti pri zastavljanju številnih eksistencialnih vprašanj in vojna na Pacifiku ne bi mogla biti bolj primerna tema za takšne vrste filmskega pripovedništva. Mallick film sicer napolni z za žanr značilnimi epskimi vojaškimi spopadi, vendar pa ga bolj kot to bitke zanima psihološki aspekt vojne oz. kako njene grozote ne ogrožajo zgolj posameznika, ampak predvsem naravo. Zato ni presenetljivo, da so v filmu močno izpostavljeni kontrasti med neokrnjeno, mirno in poetično naravo in brutalnostjo vojnega aparata, ki naravo slej ko prej iznakazi. The Thin Red Line je mojstrovina žanra protivojnega filma, ki uspe biti hkrati neizprosno udaren in poetično subtilen, gledalca pa očara s čudovito fotografijo, izvirno simboliko, ne smemo pa pozabiti naravnost osupljivega igralskega ansambla, kjer se med drugim pojavijo Jim Caviezel, Sean Penn, John Cusack, Nick Nolte, Woody Harrelson, George Clooney, Adrien Brody in rosno mladi Jared Leto. Četudi je bil Mallickov film istega leta nekoliko spregledan zaradi velikanskega uspeha bistveno bolj akcijsko orientiranega Saving Private Ryan, je v vseh pogledih boljši od Spielbergove patriotske ode herojem 2. svetovne vojne in danes ga lahko uvrščamo med najboljše protivojne filme vseh časov.