Antichrist, kombinacija psihološkega trilerja in avantgardne grozljivke, je verjetno najbolj razvpit film danskega filmarja Larsa von Trierja, saj zaznamuje obdobje režiserjevkega spopadanja z depresijo, ki ga je celo pripeljala do odločitve, da bo pričujoči izdelek predstavljal njegov labodji spev. V filmu spremljamo zgodbo moža (Willem Defoe) in žene (Charlotte Gainsbourg), ki skušata preboleti smrt njunega sina, zato se pred zunanjim svetom zatečeta v odmaknjeno kočo sredi gozda. Toda kmalu po njunem prihodu začne navidez idilična narava kazati svojo zloveščo plat, ki služi kot prerokba prihajajoče groze. Antichrist še danes velja za najbolj zgovoren primer t.i. radikalnega filma, saj ta gledalcu ne prizanaša z izrazito morbidno simboliko, eksplicitnimi prizori seksa in brutalnega nasilja ter občutkom, da za glavna junaka ni rešitve. Za razumevanje je izdelka je obenem ključen podatek, da ga je von Trier snemal v času depresije; razdeljen na prolog, epilog in štiri ločena poglavja, je film mogoče razumeti kot precej neposredno preslikavo režiserjevega psihičnega stanja med zdravljenjem, kar pomeni, da gre za njegov najbolj osebni projekt doslej. Antichrist je hkrati precej depresiven film, ki gledalcu ne ponuja veliko trenutkov upanja in odrešitve, ampak tega popelje v samo središče pekla na Zemlji in mu ne prizanaša na nobenem koraku. Tu se poraja vprašanje; ali ta izrazita mračnost in radikalnost ustvarjata dober film? Vsekakor. Antichrist je vizualno in igralsko perfekten izdelek, ki estetiko grdega ponese na novo raven in navkljub morbidnosti gledalca fascinira z izvirnim simbolizmom in misterijem na ravni nadaljevanke Twin Peaks. Problematičen, vendar močan film.

Francoski psihološki triler Calvaire se začne kot večina ameriških slasherjev; pevcu Marcu se nekje na pol poti do naslednjega nastopa pokvari kombi in to sredi ruralne pokrajine, ki kar prikliče spomine na brenkajoče strune banja iz kultne klasike The Deliverance. Po pomoč se zateče v bližnjo gostilno, ki mu sprva daje občutke gostoljubnosti, vendar kmalu zatem Marc spozna, da se za navidez mirnim podeželskim okoljem skriva neopisljiva groza. Ponovno imamo opravka s situacijo, ko “zunanji opazovalec” vdre v njemu neznano okolje in za to plača ogromno ceno; pravzaprav film s svojo kombinacijo čudaškosti likov in srhljivosti okolja spominja na nadaljevanko Twin Peaks, le da tu ni veliko prostora za črni humor in globoko filozofijo; z izjemo glavnega junaka so vsi nastopajoči retardirani kmetje, ki večino dneva popivajo in se prepuščajo bizarnim spolnim praksam. Četudi bi ob tem opisu prišli do sklepa, da Calvaire ne ponuja ničesar novega (kar tudi drži), je vseeno bolj pomembno to, kako film operira s samo vsebino; gledalec bi namreč pričakoval, da bo priča izredno nasilnem in krvavem filmu, vendar je resnica takšna, da v filmu le redko ugledamo kapljico krvi. Pravi strah se skriva v izredno prepričljivem portretu mračnosti okolja in grotesknosti likov, za katere komajda verjamemo, da lahko obstajajo. Le redko se zgodi, da film prestraši gledalca, ne da bi se pri tem zanašal zgolj na atmosfero in like, ki se gibljejo znotraj nje. Edino, kar pa bi lahko šteli za minus, je sam konec, ki povprečnega gledalca ne bo zadovoljil, saj ta pride iznenada in pusti ogromno stvari viseti v zraku, zato izpade nekoliko pretenciozno. Calvaire je film, primeren zgolj za izbrane ljubitelje grozljivk, ki bolj kot nasilje in akcijo cenijo vsebino.