Antrum s pomenljivim podnaslovom The Deadliest Film Ever Made je – milo rečeno – bizaren film. Ta se namreč začne kot (sicer izmišljen, vendar izredno prepričljiv) dokumentarec, v katerem je govora o dolgo izgubljenem filmu iz 70. let, ki naj bi prinašal nesrečo; že med premiero v nekem madžarskem kinematografu naj bi iz nepojasnjenih razlogov izbruhnil ogenj in požgal stavbo do tal, gledalci pa so nekaj dni po ogledu filma umrli v prav tako skrivnostnih okoliščinah. Po uvodnih intervjujih s strokovnjaki, filmarji in tudi skeptiki pa se format dokumentarca zaključi in tedaj gledalec naposled stopi v svet zloglasnega filma Antrum, morbidnega hibrida med klasikama Deliverance in The Wicker Man; preprosta zgodba o dečku in dekletu, ki se odpravita v skrivnosti gozd, da bi izkopala luknjo, ki bi ju vodila v notranjost pekla, se v naslednji slabi uri in pol iz sprva za silo koherentne strukture spremeni v čudaško, surrealno, hipnotično, morečo in izredno strašljivo psihološko grozljivko, ki spominja na vročične sanje Davida Lyncha in Romana Polanskega. Nenavadni zvočni miksi, na silo vstavljeni kadri z nepojasnjenimi strašljivimi podobami, privlačna retro estetika 70. let, melodramatična srhljiva glasba ter odlična igra Nicole Tompkins in Rowana Smytha poskrbijo, da gledalca venomer spremljajo enako dobrodošli kot tudi nadležni občutki tesnobe in strahu. Antrum ni film, ki bi skušal šokirati s prelivanjem krvi in že stokrat preverjetnimi triki, ampak se zanaša izključno na gledalčev strah pred neznanim oz. nevidnim, kar izdelku vsekakor uspe. Toda poanta pričujočega filma se skriva nekje drugje; prepletanje forme dokumentarca in klasične grozljivke nonšalantno splete komunikacijsko vez med umetnostjo in njenimi odjemalci, v tem primeru gledalci. Film je resda sila strašljiv in kot struna napet, toda v prvi vrsti skuša izpostaviti neprijetno dejstvo, da smo ljudje mnogokrat prehitro podvrženi manipulacijam (npr. domnevam, da nas lahko film ubije) in da nas ravno naivni strahovi peljejo na rob psihičnega in fizičnega kolapsa. Antrum je tako prefinjeno kontradiktoren film; zamišljen kot grozljivka, ki prestraši gledalca do kosti, hkrati pa ga opozarja, da ima strah zgolj velike oči, znotraj pa je votel in da v svetu filmske umetnosti dejstva žal pogosto igrajo vlogo nepomembnega statista iz ozadja.

Britanski režiser Ben Wheatley je znan po svoji neprilagojeni umetniški drži in nekonvencionalnemu sledenju žanrskim pravilom, kar je uspel že dokazati s kultno grozljivko Kill List, svoje veščine pa je še dodatno izpopolnil z zgodovinskim psihadeličnim trilerjem A Field in England. Naslovu primerno se film odvija na podeželju v času britanske državljanske vojne (1642 – 1651) in v ospredje postavlja skupino vojakov, ki uspejo preživeti krvavo bitko in najti zatočišče na osamljenem polju, kjer kmalu izbruhnejo medsebojni konflikti in nasilje. Wheatley v svojem značilnem slogu vztraja pri minimalistični pripovedi in se odreka razlaganju vsebine, svoje junake pa pelje skozi serijo nenavadnih, navidez nepovezanih in surrealnih dogodkov, kjer gledalcu ni nikoli povsem jasno, kaj se sploh dogaja. Takšen pristop je kakopak tvegan, vendar A Field in England ima na gledalca podoben učinek kot stvaritve Davida Lyncha; zmedena vsebina in pretenciozna avtorska drža lahko marsikoga spravita ob živce, vendar pa je po drugi strani osvežujoče videti film, ki igra po svojih pravilih in zahteva, da se gledalec prilagodi njemu in ne obratno, film pa je hrati dovolj fascinantno čudaški, da je vreden vsaj enkratnega ogleda. Izvirni simbolizem, odlična igra, domiselno psihadelično vzdušje ter univerzalno sporočilo o naravi nasilja v človeku, ki še tako nedolžnega posameznika spremeni v ubijalski stroj, so tako perfektno izvedeni, da je ob nastopu odjavne špice gledalcu vseeno za zgodbo, saj ga bogati sama vizualna izkušnja. In točno to je A Field in England; izkušnja, vredna vaše pozornosti.