Posebne filmske recenzije | RAZGLEDANO

Če kje obstaja poklic, ki je v očeh javnosti pogosto degradiran in nerazumljen, je to poklic učitelja. Po eni strani gre za plemenito delo, saj je njegova osnovna naloga predajanje znana mlajšim generacijam, na katerih sloni prihodnost planeta, po drugi strani pa mora učitelj nase prevzeti cel kup odgovornosti in obenem ohranjati visok nivo potrpljenja, bodisi zaradi sistemskih napak bodisi zaradi vse bolj težavnih staršev, ki v svoji želji po tem, da bi svojemu otroku ponudili vse in še več, vzgojo podvržejo duhu dobe narcisoidnosti, strahu in celo sovraštva. Da se šolstvo pogosto ziba na krhkih temeljih, dokazuje tudi nominiranec za letošnjega tujejezičnega oskarja, dramski triler The Teacher’s Lounge, ki ponudi realističen vpogled v to, kaj se dogaja za stenami učiteljskih zbornic in hkrati razgali napake ne zgolj v šolskem sistemu, ampak družbenih hierarhijah nasploh. Film v ospredje postavi idealistično osnovnošolsko učiteljico Carlo (izvrstna Leonie Benesch), ki se po tem, ko njenega učenca obtožijo kraje denarja, odloči sama poiskati krivca, pri tem pa se zateče k neetični metodi, ki sproži cel kup tragičnih posledic tako za učiteljico, učence kot vodstvo šole. The Teacher’s Lounge se tematike šolstva, vzgoje, rasizma, psihičnega nasilja, manipulacij in t.i. kulture brisanja loteva na prav poseben način; zgodbo glavne junakinje zapakira v paranoični triler, ki v gledalcu namerno zbuja občutke nelagodja in živčnosti (tudi s pomočjo izvrstne glasbe), situacija, kateri je priča, pa postaja iz minute v minute bolj negotova in katastrofalna. Film je nepričakovano napet in poln kaotičnega suspenza, saj režiser in scenarist İlker Çatak celotno dogajanje predstavi kot učinek tragične snežne kepe, katerega ni moč zaustaviti. Ta pristop do razvijanja zgodbe je tvegan, vendar v tem primeru več kot uspešen, saj film uspe loviti ravnotežje med “akcijo” in umirjenimi trenutki, ki na subtilen in nevsiljiv način razgaljajo šolske hodnike kot državo v malem, kjer so otroci zrcalne slike svojih staršev. Drugače povedano; The Teacher’s Lounge ni zgolj film o težavnih razmerah v šolstvu, ampak tudi ogledalo konfliktne, diskriminatorne in narcisoidne družbe, ki skuša vsako stvar rešiti s kazanjem prstom na prvega grešnega kozla. The Teacher’s Lounge je film, ki gledalcu daje ogromno za misliti, pa četudi ne uspe odgovoriti na vsa zastavljena vprašanja in zgodbe ne pripelje do klasičnega epiloga. Nenazadnje večina stvari v naših življenje pride do te točke.

Eli Roth, sicer tesni sodelavec in varovanec filmskega mojstra Quentina Tarantina, je eden od tistih filmarjev, ki ga zaradi njegove drznosti in ekscesnosti nekateri občudujejo, spet drugi pa označujejo za eksplotacijskega amaterja. Kdo ima prav, kakopak ni pomembno, saj imajo vsake oči svojega malarja in vsak gledalec svoj okus. Ravno zato je slasher Hostel moč interpretirati kot strašljiv vpogled v popolno moralno degradacijo človeštva (film menda temelji na resnični zgodbi črnega trga na Tajskem, ki razvajenim bogatašem ponuja možnost sprevržene zabave z mučenjem nedolžnih ljudi iz pretežno nižjega družbenega sloja) ali pa kot ceneno pornografsko torturo, ki se bolj kot na suspenz iz atmosfero zanaša na groteskne šoke. Film ima dokaj preprosto, že skoraj klišejsko zgodbo o treh razvajenih študentih, ki potujejo po Evropi in jih želja po seksu, alkoholu in drogah pripelje na Slovaško, kjer pa se njihova divjaška zabava hitro spremeni v krvav boj za preživetje, ko postanejo jetniki sprevržene kriminalne naveze, ki premožnim zaračunava perverzno uživanje v mučenju in prelivanju krvi. Moja malenkost uvršča Hostel ne zgolj med Rothove najboljše filme, ampak za enega boljših slasherjev zadnjih 20 let, pa četudi se ne uspe izogniti številnimi žanrskim klišejem, neumnim odločitvam glavnih junakov in dejstvu, da so osrednji trije liki strašansko zoprni in da gledalec komaj čaka, da jim nekdo razčetveri na koščke. Kljub temu pa se Hostel lahko pohvali s pristno temačno atmosfero depresivnega vzhodnoevropskega bloka in grotesknega kriminalnega podzemlja, kjer Eli gledalcu ne prizanaša z brutalnostjo in znotraj zgodbe ne išče melodramatičnosti ter preprostih razpletov. Ta politično nekorektna drža, divja razposajenost in vznemirljivo dogajanje so po svoje občudovanja vredna, še posebej, ker imamo opravka z izdelkom, ki se požvižga na lepotičenje materiala in razgali umazano realnost sprevrženih krvavih športov. Hostel je kompetentno narejen slasher, ki ne odkriva tople vode, je pa zabaven, kratkočasen in simpatično brutalen.