Četudi bodo mnogi trdili, da je primerjava bogokletna, sta si vampirska filma Twilight in The Lost Boys v nečem podobna; oba sta na svoj način uspela približati vampirsko kulturo mlajšemu občinstvu in se globoko zasidrala v nedrja popkulture. In medtem ko je Twilight s svojim kičastim pristopom ter ceneno melodramatičnostjo deležen posmeha, jo je kultni film Joela Schumacherja iz leta 1987 odnesel bistveno bolje. The Lost Boys namreč ne portretira vampirjev kot svetlikajoče melodramatične emo slabiče, ampak jim nadane usnjene jakne, posadi na motorje, njihove osebnosti začini z dobršno mero krvoločnosti in jim za spremljavo pošlje barvit soundtrack nostalgičnih 80. let. Film ima dokaj preprosto zgodbo, ki ne poka od izvirnosti; brata Sam in Michael se s svojo nedavno ločeno mamo preselita v manjše obalno mestece v Kaliforniji in tam trčita ob skrivnostno tolpo mladih motoristov pod vodstvom enako karizmatičnega kot tudi zloveščega Davida. Kmalu se izkaže, da je tolpa v resnici trop ubijalskih vampirjev, ki so odgovorni za številna izginotja in brutalne umore v mestu. Če kje obstaja film, brez katerega si ne moremo predstavljati 80. let, je ravno The Lost Boys, ki fenomenalno definira ne zgolj modo in glasbo, ampak tudi vzdušje tega nostalgičnega obdobja z vsemi obveznimi klišeji in očarljivo teatralnostjo, ob kateri pa ne sme manjkati brutalnega nasilja in bizarnega smisla za humor. Schumacher vse te elemente odlično zapakira v uro in pol dolgo zabavo, ki še danes navkljub nekaterim zastarelim pristopom ohranja svežino, drznosti in je hkrati tudi spoštljiv poklon vampirjem, kakršne imamo najraje; kot poredne fante, ki se spoznajo na modo in nam hkrati naženejo strah v kosti. Seveda končni rezultat ne bi bil tako dober brez odlične igralske zasedbe, kjer največ pozornosti zbudita Kiefer Sutherland kot vampirski odpadnik David ter Corey Feldman kot najstniški lovec na vampirje. Škoda le, da si film ni zaslužil nekoliko bolj razvite zgodbe in nekaterih likov, pri tem pa še posebej trpi končni preobrat, ki ni toliko šokanten kot je zmeden, saj pride dobesedno od nikoder. Navkljub napakam pa je The Lost Boys duhovita, nasilna in obešnjaška črna komedija, ki je predstavila lik vampirja tedaj odraščajoči MTV generaciji.

Vampirski grof Drakula je lik, ki ga ni potrebno posebej predstavljati; delno povzet po resničnem romunskem tiranu Vladu Tepesu (1428 – 1467), je sprva zaživel kot osrednji lik dnevniškega romana Dracula pisatelja Brama Stokerja, medtem ko je na velikih platnih ostal večen z mojstrskima interpretacijama velikanov kot sta Bela Lugosi in Christopher Lee. V začetku 90. let pa se je Francis Ford Coppola, sicer mojster filmske raznolikosti, lotil adaptacije omenjenega Stokerjevega romana in znova oživel zlovešči duh vampirja vseh vampirjev, ki ga tokrat utelesi Gary Oldman; mešanica gotske grozljivke, erotične drame, ljubezenske tragedije in kostumskega spektakla dokaj zvesto sledi Stokerjevemu romanu in v skladi z bolj “liberalnimi” časi postreže s precej krvavo, nasilno in temačno vizijo, ki pri gledalcu tudi dandanes pušča zelo mešane občutke. Bram Stoker’s Dracula niti pod razno ni slab film, pravzaprav je ena boljših adaptacij romana in hkrati postreže z najboljšo igralsko interpretacijo naslovnega lika, kjer Oldman za seboj pusti tudi zgoraj omenjena igralska velikana. Oldmanova Drakula je točno tisto, kar se od takšnega lika tudi pričakuje; hkrati očarljiv, šarmanten in tragično romantičen kot tudi nenasitno ubijalski, sadističen in z močno prisotnim odporom do človeštva, kar ga je posledično pahnilo v osamitev znotraj svojega zloveščega gradu. A Oldman ni edini adut, ki ga film ponuja; scenografija, vizualna podoba, kostumografija in glasba so nekaj, o čemer je moč govoriti zgolj v presežkih, obujanje starošolske gotske estetike pa s seboj prinaša šarm, kateremu se gledalec s težavo upre. Nasploh je Bram Stoker’s Dracula spoštljiv poklon Stokerjevi literarni mojstrovini, ki vampirskemu velikanu postavi spomenik, kot si ga zasluži, hkrati pa uspe v slabih dveh urah povzeti bistvo njegove zgodbe o izgubljeni ljubezni, hrepenenju in uničujoči strasti. Film ima resda nekaj pomankljivosti kot so vprašljivi casting (Anthony Hopkins je kot vampirski lovec Van Helsing nekoliko preveč teatralen, medtem ko je Keanu Reeves kot Jonathan Harker tako zanič, da je njegov nastop že vrsto let vreden posmeha) in občasno pretirana melodramatična zgodba, toda kot celota gre vsekakor za vampirsko klasiko, ki jo gledalec zlepa ne bo pozabil.