Posebne filmske recenzije | RAZGLEDANO

Po dveh izletih v območje znanstvene fantastike s filmoma Ex Machina in Annihillation se režiser in scenarist Alex Garland z najnovejšim celovečercem, folk grozljivko Men, odpravi na navidez idilično britansko podeželje. V filmu spremljamo travmatizirano mlado dekle Harper (Jessie Buckley v svoji najbolj zahtevni in kompleksni vlogi doslej), ki se po samomoru svojega moža umakne v najeto hiško v vasici Coston, kjer prebivajo sami moški (vse upodobi fenomenalni Rory Kinnear). Seveda ne mine dolgo, ko Harper ugotovi, da se v vasici dogaja nekaj čudnega, njeni prebivalci pa postajajo vse bolj invazivni in agresivni. Naj velja že takoj opozoriti, da je Men Garlandov najbolj težaven film, ki bo nedvomno razdelil občinstvo na tiste, ki bodo navdušeno sledili njegovi močni artistični viziji in tiste, katerim bodo močno simbolistična zgodba ter mnogi prizori grotesknosti in nasilja načeli živce. A krivično bi bilo reči, da je Garlandov film zgolj prazen šok; za debelo plastjo simbolike in odurne groze se skriva domiselna in drzna analiza stanja (ženske) žrtve, ujete v nasilnem in toksičnem odnosu, njene travme pa ji sledijo na vsakem koraku tudi po tragično končanem razmerju. Pravzaprav Garlanda zanima slednje; težaven položaj trpinčene ženske, ki skuša zakrpati nastalo psihično škodo, vendar je obenem vržena v strogo patriarhalen in uničujočo svet, kjer je celjenje ran praktično nemogoče. Men svoje provokativno sporočilo zapakira v vizualno privlačno, vzdušno, s fenomenalno glasbo in zvokom podkrepljeno in odlično odigrano psihadelično halucinacijo, katere abstraktna narava je hkrati fascinantna kot tudi sila odbijajočja.

Bizarni okultni triler The Wicker Man prihaja iz zlatega obdobja filmskih grozljivk, ko so si te še upale kršiti žanrska pravila in poleg izjemne napetosti in strahu uspele raziskati mnoga relavantna družbena vprašanja kot so npr. moč religije, seksualna revolucija in celo politične zdrahe v času hladne vojne. The Wicker Man po vsebini spominja na klasično detektivko; katoliško vzgojeni policijski inšpektor prispe na odročni škotski otok, da bi raziskal skrivnostno izginotje deklice, pri tem pa trči ob ideološka in predvsem verska nasprotja z lokalnim prebivalstvom, ki živi v popolni seksualni svobodi in spornih poganskih ritualih. Glavna odlika pričujočega filma je v tem, da niti najmanj ne spominja na klasično grozljivko; večina dogajanja se odvija podnevi, močan poudarek je na toplih barvah, film je napolnjen s pevskimi in plesnimi točkami, videz otoka in njegove skupnosti pa je na trenutke že kar kičasto idiličen. A ravno pod to navidezno rajsko podobo in kičem se skriva največja groza, ki izbruhne na plano šele v šokantnem preobratu, ki gledalca enako pretrese kot tudi vzpodbudi k globokemu razmisleku. Še posebej zanimiv je absurdni kontrast, ko skuša katoliško usmerjeni policist prepričati v svojem bistvu enako verno prebivalstvo, naj prenehajo verjeti v pravljice, čeprav bi isto lahko trdili zanj. Odlična igralska zasedba, kjer blestita Edward Woodward in legendarni Christopher Lee, izvrstna glasba in srhljivo razkošje naredita iz filma The Wicker Man nepozabno klasiko žanra, ki si zasluži prav posebno mesto v zgodovini sedme umetosti.