Birth, misteriozna psihološka drama, je drugi celovečerec Jonathana Glazerja, ki je že s svojim prvencem, groteskno kriminalko Sexy Beast, dokazal, da se ne boji spraviti gledalca v nelagoden položaj, kar je še toliko bolj očitno v pričujočem filmu. Že okvirni zaplet je sila bizaren; Anna (Nicole Kidman v eni od svojih najbolj enigmatičnih vlog v karieri) je trdno prepričana, da je desetletni deček Sean (Cameron Bright) reinkarnacija njenega pokojnega moža, ki je umrl pred desetimi leti zaradi srčnega zastoja. Motiv “ponovnega življenja” v filmih sicer že leta 2004 ni predstavljal nobene novosti, toda le redkokdaj je bil uporabljen na tako morbiden in neprijeten način kot ravno v Glazerjevem filmu. Ironično je to, da Birth ni film o reinkarnaciji, ampak prej o skrivnostni moči ljubezni, ki večkrat opusti logiko in moralne zakone in jo namesto tega poganja nekakšen prvinski nagon po pripadnosti in premagovanju osamljenosti. Film svoje plemenito sporočilo zapakira v nekaj bistveno bolj temačnega in celo neprebavljivega, še posebej, ker si upa razgaliti Annino privlačnost do pokojnega moža, ki je “ujet” v telesu desetletnega dečka (skupni prizori Kidmanove in Brighta, ki sedita gola v kopalni kadi, so v času izida filma dvignili nemalo prahu). Čudaška zgodba je obarvana s hladno in temačno atmosfero, ki močno spominja na surrealno estetiko filmov Davida Lyncha, minimalistična glasbena podlaga in pogosto namerno odsotne igralske predstave pa še dodatno okrepijo bizarnost zapleta. In ravno na tej točki se začnejo kazati šibkosti sicer ambicioznega in moralno kompleksnega filma; glede na to, da cilja na zelo emocionalno sporočilo, je film preveč hladen in sterilen, da bi gledalcu bilo dovolj mar za dogajanje in usodo likov, še posebej, ker so slednji nekoliko površinski in skorajda neživljenjski. Filmu ne pomaga niti to, da vodi do antiklimatskega zaključka, ob katerem ostane ogromno vprašanj neodgovorjenih. Birth je tako specifičen film za specifičnega gledalca, ki v sedmi umetnosti išče razloge za nelagodje.

Eden od morbidno mikavnih elementov filma Grimm Love je ta, da njegova zgodba temelji na resničnem dogodku, ki je ob nastopu novega tisočletja pretresel Nemčijo; Armin Meiwes je preko foruma Cannibal Cafe, sicer spletnega zbirališča ljudi s kanibalističnim fetišem, objavil oglas, da išče moškega med 18. in 25. letom starosti, ki bi ga z njegovo privolitvijo zaklal kot žival in pojedel njegovo meso. Na njegovo prošnjo se je odzval Bernd Jurgend Armando Brandes in marca 2001 se je dvojica srečala na Meiwesovem domu in izvršila bolni kanibalistični ritual, šele leto dni kasneje pa je bil Meiwes pripeljal pred roko pravice. Grimm Love zgolj delno temelji na omenjenem zločinu, saj so imena likov spremenjena, osrednja junakinja, ameriška študentka kriminalne psihologije, ki preiskuje ozadje brutalnega umora, pa je popolnoma izmišljena. Če je moč verjeti internetnim virom, je bil pričujoči film v montaži močno porezan, kar se mu žal še kako pozna; navkljub fascinantni temi, ki – hočeš ali nočeš – v gledalcu prebudi morbidno radovednost gre za precej površinski, nedodelan in boleče povprečen film na ravni cenene TV produkcije. Lik študentke, ki jo medlo odigra Keri Russell, je skoraj v celoti odveč, saj o njej ne izvemo praktično ničesar, še bolj površinsko pa je obravnavano ozadje kanibalističnega zločina, saj film zgolj monotno in rutinsko beleži podatke, ki si jih lahko vsakdo prebere na Wikipediji. In četudi film neprestano ponavlja, da ga bolj kot sam dogodek zanima njegovo ozadje, lika osrednjih kanibalov ostajata bolj ali manj neraziskana oz. sta njuni življenji prikazani skozi bežne odlomke brez globine ali kakršnegakoli emocionalnega učinka. In tu se skriva največji greh filma Grimm Love; ko se pred našimi očmi začnejo vrteti odurni prizori iznakaženja in konzumiranja človeškega mesa, ne čutimo ničesar, saj smo na tej točki že zdavnaj izgubili interes za prikazano zgodbo. Medla psihološka grozljivka, ki v kanibalističnem žargonu nima dovolj ostrih zob, da bi na gledalčevi koži pustila kakršnekoli sledi.