Posebne filmske recenzije | RAZGLEDANO

Uvodni kadri iranskega trilerja Holy Spider dajejo gledalcu jasno vedeti, v kakšen film se spušča; temačna ambientalna glasba se strašljivo dopolnjuje z morbidnimi podobami umazanih in z neonskimi lučmi osvetljenih ulic iranskega mesta Mašhad, kjer v nočnih urah na prostitutke preži Pajkovski morilec, sicer resnični klavec Saeed Hanei, ki je med letoma 2000 in 2001 kot “božji odposlanec” umoril 16 žensk, ob prijetju pa je bil s strani javnosti deležen več odobravanja kot zgražanja, še posebej zaradi prepričanja, da je Saeed namesto policije opravljal “umazano” delo in v imenu vere počistil “nemoralno umazanijo” iz mestnih ulic. Holy Spider ni zastavljen kot klasični film o serijskem morilcu, saj ta zavzema zgolj droben delček zgodbe, režiser in scenarist Abi Abassi pa svojo pozornost namenja mučnemu prikazu boja ene ženske proti izrazito seksističnem in toksičnem patriarhalnem režimu iranske družbe; glavna junakinja je namreč novinarka Rahimi (fenomenalna Zar Arimi-Ebrahimi), ki na lastno pest išče morilca, pri tem pa zabrede globoko v iransko podzemlje prostitucije, korupcije in nasilja. Abassi se s pričujočim filmom izkaže kot neposreden in oster filmar, ki se odreka sentimentalnosti in poetičnosti, saj zanju v tej kruti zgodbi preprosti ni prostora; Holy Spider plava na valovih Scorsesejeve klasike Taxi Driver in se hkrati spogleduje s temačno in odurno estetiko Fincherjevih psiholoških trilerjev tipa Se7en in Zodica. Zato ne preseneča, da je film radikalen, brutalen in grob, vendar pa je v današnji dobi mizoginije, zatiranja in ignoriranja neprivilegiranih ljudi ter skorajda perverzne glorifikacije serijskih morilcev hkrati zelo pomemben in udaren film, ki ga ni moč preslišati ali spregledati. Odlične igralske predstave, prepričljivo moreče ozračje, močan suspenz in zlovešče čudovit soundtrack uspejo ustvariti enega najboljših filmov leta 2022.

V zadnjih letih, še posebej pa s porastom priljubljenosti interneta, se je znotraj našega realnega ustvaril virtualni svet, ki je z možnostjo filtriranja resničnosti, senzacionalističnega napihovanja vsakdanjih stvari ter obupanega iskanja pozornosti postal mnogo večja nevarnost kot si ljudje znamo predstavljati. In ta nevarnost je še posebej usodna za mlade ljudi, ki preživijo večino časa na spletu in lovijo trenutke malih bizarnosti, ki se sčasoma prelevijo v nekaj bistveno bolj tragičnega. Eksperimentalna grozljivka We Are All Going to the World’s Fair, sicer režijski prvenec transrežiserke Jane Schoenbrun, ponudi vpogled v to umetno ustvarjeno realnost skozi oči osamljene najstnice Casey (obetavna novinka Anna Cobb), ki sprejme izziv s sodelovanjem v priljubljeni in skrivnostni spletni igri (t.i. online role-playing igra, po kateri pričujoči film nosi naslov) in naveže stik s spletnim prijateljem, starejšim možakarjem po imenu JLB, ki pozna tragične razsežnosti omenjene igre. Film je strukturno ustvarjen kot kolaž krajših videoposnetkov spletne kamere na Caseyjinem računalniku, ki v maniri žanra filmov o najdenih posnetkih (četudi pričujoči film ne spada v to kategorijo) ostaja zvest grobemu realizmu, vendar pa bi izdelku delali močno krivico, če bi ga označili za (zgolj) grozljivko; režiserka Schoenbrunova navkljub nekaterim elementom nadnaravnega v podajanju groze izhaja iz človeka samega oz. glavne junakinje, ki naglo izgublja identiteto in razsodnost, njen svet (tako na internetu kot zunaj njega) pa se spreminja v majhen planet osamljenosti, odtujenosti in čustvene praznine. Preprosteje povedano; film ne potrebuje duhov, pošasti in demonov, da prestraši gledalca, ampak zgolj kruto resničnost, ki je zreducirana na monologe (v filmu skorajda ni dialogov) ter prostore, kjer se večinoma nahaja zgolj ena oseba. Ker je film izrazito eksperimentalne narave, bo tistim, ki pričakujejo standardno žanrsko zabavo, dolgočasen in razvlečen, toda We Are All Going to the World’s Fair ni zgolj film, ampak srhljivo opozorilo o obstoju realnosti, v katero so posrkani mladi. To je tih film, ki pa ga je nemogoče preslišati.