Posebne filmske recenzije | RAZGLEDANO

Družina ostane za vedno – toda kaj se zgodi, če si potomec serijskega morilca? Na to morbidno in neprijetno vprašanje poskuša odgovoriti francoski šoker Megalomaniac, sicer tudi veliki zmagovalec letošnjega Grossmanovega festivala fantastičnega filma in vina. Psihološka srhljivka je delno povzeta po grozovitih dejanjih resničnega serijskega morilca Mesarja iz Bonsa, ki je med letoma 1996 in 1997 ustrahoval prebivalce belgijskega mesta Bons. Pa vendar je fokus filma režiserja in scenarista Karima Quelhaja nekje drugje; v prikazu življenja njegovih otrok, Marthe in Felixa, ki v dobi odraslosti živita družbeno izolirana v razpadajoči podeželski vili. Medtem ko je Felix podlegel otroškim travmam in morilskim impulzom ter krenil po očetovih zločinskih sledeh, Martha navkljub mnogim psihičnim težavam in strahovom uspe najti službo čistilke. Toda stvari se zapletejo, ko Martho sodelavci v službi redno nadlegujejo in celo posiljujejo, kar pripelje do tragičnih posledic. Megalomaniac je tipičen predstavnik t.i. francoskega vala ekstremnega filma; srhljivo in pogosto klavstrofobično vzdušje se dopolnjuje s prizori eksplicitnega nasilja ter nesramežljivimi prikazi tabu tematik kot so posilstvo, incest in sodomija, za piko na i pa sta tu še čudovito temačna fotografija in srhljivo dobra glasbega podlaga. Pa vendar pričujoči film ni zgolj praznoglav šok; pod plastjo gravža in nasilja se namreč skriva edinstvena filmska izkušnja, ki na subtilen in prefinjen način servira brutalno kritiko patriarhalnega terorja in kako ta vpliva na psihično (ne)stabilnost ranljive ženske, ki ne more ubežati lastni preteklosti. Srčika filma, ki se skriva v zapleteni protagonistki Marthi, predstavlja vrhunsko ekspresivna igra Eline Schumacher, zaradi česar gledalec do lika – navkljub zavrženim odločitvam – vzpostavi določeno mero sočutja, nič slabši pa ni Benjamin Ramon kot skoraj vampirski Felix. Megalomaniac je enako zastrašujoč kot tudi čudovito morbiden film, ki znova dokaže, da so francoski ekstremni filmi še vedno nepremagljiva umetniška sila.

Život i smrt porno bande je skupaj z razvpitim Srpskim filmom predstavljal prelomnico v zgodovini balkanskega žanrskega filma, saj sta oba šokerja tlakovala pot t.i. novemu valu balkanskih ekstremnih filmov, ki so po svoje idealen žanr za ta del svet, zaznamovan s posledicami grozljivih bratomornih vojn po dokončnem razpadu Jugoslavije. Sicer se zdi, da po razvpitosti Srpski film režiserja Srdjana Spasojevića nima konkurence, toda Život i smrt porno bande lahko zlahka označimo za duhovno predzgodbo Spasojevićevega filma, saj se oba šokerja drzno spustita v ozadje snemanja snuff filmov oz. filmov, ki uprizorijo resnični umor v namene gledalčeve seksualne potešitve. Osrednji lik filma je Marko, obseden s filmskimi grozljivkami, ki se preživlja kot režiser pornografskih filmov, dokler ne pride na idejo o ustanovitvi porno teatra, s katerim se odpravi na turnejo po srbskih vaseh. Ekscentrični člani ansambla pred očmi enako zgroženih in fascinantnih gledalcev uprizarjajo sprevržene spolne akte, vendar pa dejavnost pričakovano ne prinaša veliko zaslužka. Stvari se spremenijo, ko Marko sreča nekdanjega vojnega dopisnika in producenta snuff filmov in sprejme njegovo ponudbo snemanja prostovoljnih usmrtitev ljudi. Život i smrt porno bande je vsekakor ekstremen film, ki ne skopari s prizori brutalnega nasilja, pornografskih aktov, sodomije in celo zoofilije, vendar bi bilo zelo krivično trditi, da je film režiserja in scenarista Mladena Đorđevića zgolj praznoglav eksplotacijski šok. Pod platjo šoka in gnusnosti se skriva srhljivo avtentičen in brutalen prikaz posledic balkanskega soda smodnika. Karikaturni liki, dokumentarističen način pripovedovanja zgodbe, teatralna igra nastopajočih ter dogajanje, ki ves čas lovi ravnotežje med absurdom in grozo služijo svojemu namenu odpiranja vrat v srce teme balkanskega polotoka, ujetnika koncepta Erosa in Tanatosa, ljubezni in smrti. Život i smrt porno bande gre daleč in pri tem ohranja samozavestno držo.