Posebne filmske recenzije | RAZGLEDANO

Brandon Cronenberg se vztrajno, ampak odločno sprehaja po poti, ki jo je pred desetletji ustvaril njegov oče, David Cronenberg; filozofska vprašanja o človeški zavesti in srhljivih zmožnostih moderne tehnologije je izvrstno skombiniral z estetiko gnusa in groteske, pri tem pa se poslužuje tudi očetovih spogledovanj z žanrom telesne grozljivke. Nekateri bi rekli, da sin zgolj poslušno kopira očeta, vendar temu že zdaleč ni tako; Brandonovi filmi imajo kljub “cronenbergovskim” vplivom svoj izrazit avtorski pečat in predstavljajo duhovne sorodnike klasik kot so The Fly, Dead Ringers in Scanners. Njegov najnovejši celovečerec Infinity Pool nadaljuje pot prehodnikov Possessor in Antiviral in jih tudi uspešno nadgradi, saj gre za Cronenbergov daleč najbolj brutalen, provokativen in ekstremen film doslej. Film se ponaša s preprosto zgodbo; neuspešen pisatelj James in njegova premožna žena Em preživljata počitnice v letovišču izmišljene države Li Tolqa in trčita ob upokojenega arhitekta in njegovo mlado ženo Gabi, ki je Jamesova velika oboževalka. Četverica se zelo hitro spoprijatelji in krene na izlet proti morju, od te točke naprej pa se za Jamesa začne nočna mora, ki med drugim vključuje kloniranje, halucinogene droge, seksualne perverzije in sadistično nasilje. O zgodbi filma Infinity Pool je najbolje vedeti čim manj, saj je ta poln šokantnih preobratov, neokusnih presenečenj in na trenutke naravnost odbitih trenutkov, ki dajejo kolaža prizorov iz najboj vročičnih nočnih mor. Cronenberg šokira, gledalcu nakloni cel kup nizkih udarcev, ne odvrača pogleda stran od grotesknega simbolizma, vendar pa se pod plastjo gnusa skriva družbeno relavantno sporočilo o zlorabi moč in privilegiranosti premožnih, ki jim je omogočeno, da igrajo Boga. Zgodbo poganjajo tudi izvrstna psihadelična fotografija, vzdušna glasba ter impresivne igralske predstave, še posebej Mie Goth, ki je že z lanskoletno mojstrovino Pearl dokazala, da ji naziv kraljice krika v prihodnje ne uide. Infinity Pool je film, s katerim je Cronenberg samo še dodatno utrdi svoj status mojstra moderne telesne grozljivke, hkrati pa ustvaril izdelek, ki uspešno lovi ravnotežje med čisto provokacijo in globoko družbeno refleksijo.

V vse težje obvladujoči in kreativno prazni poplavi čezlužniških filmov, ki so osredotočeni zgolj na oživljanja trupel utrujenih franšiz in filmskih nadaljevanj, je osvežujoče videti, da je zdolgočasenost občinstva pripeljala do točke, ko to preusmeri pozornost nekam drugam oz. v manj znane in vplivne filmske produkcije. V mistično pravljico zavita nadnaravna strašljivka In My Mother’s Skin predstavlja odličen uvod v filipinski žanrski film, ki je sicer v zadnjem desetletju dosegel mednarodno prepoznavnost in lahko po kreativnosti, domiselnosti ter drznosti brez težav preseže neskončno količino smeti, ki jih sproducira zahod. Film se ponaša z zgodovinskim ozadjem, saj je postavljen na Filipine leta 1945, ko je konec 2. svetovne vojne tik pred vrati, v ospredju pa je premožna družina, ki živi v odmaknjeni vili sredi pragozda in je prisiljena kolaborirati z japonsko vojsko, ki bi se rada dokopala do zlata, katerega naj bi v hiši skrivala glava družine, oče Aldo. Ko se ta odloči poiskati pomoč pri zaveznikih, njegova žena in otroka Tala in Bayani ostanejo sami v vili, kmalu zatem pa je družina podvržena hudi lakoti in ženini skrivnostni bolezni, zaradi katere večino dni preživi v postelji. 14 – letna Tala se v stanju obupa po pomoč zateče k gozdni vili, ki ji ponudi hrano in zdravilo za mamo, vendar pa ta navidez velikodušna gesta s seboj prinesele tragične posledice. In My Mother’s Skin se morebiti poslužuje marsikaterega žanrskega klišeja (z demonom obsedena mater, navidna deklica, ki je pripravljena rešiti svojo družino tudi za ceno tvegane kupčije), vendar pa režiser in scenarist Kenneth Dagatan uspe dostaviti napeto, vzdušno in predvsem zastrašujočo filmsko izkušnjo, ki jo gledalec zlepa ne bo pozabil. Poleg izpiljeno temačne fotografije, pristne atmosfere, odličnih igralskih predstav (tu velja izpostaviti predvsem mlado Felicity Kyle Napuli v vlogi Tale) in izvrstnega tempa, ki potrpežljivo kopiči en strašljiv prizor za drugim, je pričujoči filipinski dragulj izvrstna učna ura za vsakogar, ki bi se želel izšolati v delanju filmskih grozljivk z močno zgodbo, emocionalno prepričljivimi liki in subtilnimi načini strašenja gledalca. In srčno upamo, da bo filipinski film v naslednjih letih še bolj pridobil na veljavi, saj si to prepoznavnost še kako zasluži.