Okoli sveta, mimo doma. Tako se glasi podnaslov avtobiografske drame Šterkijada, sicer zadnjega celovečerca Igorja Šterka, ki je pričakovano tudi njegov najbolj osebni projekt v zdaj več kot četrt stoletja dolgi filmski karieri. Ni naključje, da je film ugledal luč sveta točno 15 let po smrti njegovega očeta, slavnega pomorščaka Jureta Šterka, ki je januarja 2009 med plovbo okoli sveta izginil v Indijskem oceanu; biti sin človeka, ki si je drznil slediti svojim sanjam in med drugim kot prvi Slovenec popolnoma sam objadral sveta, je v očeh javnosti napačno razumljega vloga, saj bi od Igorja pričakovali zgolj neskončen ponos, da je bil njegov oče neustrašni morski volk. Vendar pa Šterkijada ni takšne vrste film; že v uvodnem kadru, postavljen v leto 1975, spremljamo Igorja kot otroka, ki spremlja enega od številnih prepirov med njegovima staršema, še posebej, ko beseda nanese na Juretovo pogosto odsotnost od doma ter domnevno zakonsko nezvestobo. V nadaljevanju smo gledalci priča melanholičnemu kolažu spominov na Igorjevo odraščanje, ki so nostalgično duhoviti kot tudi iskreno bridki, še posebej, ko Šterk samozavestno demistificira svojega očeta in se sooči z dejstvom, da je strast do morja in preizkušanja lastnih zmogljivosti v njemu zbudila tudi egocentričnost in sebičnost. Poleg pričakovano izpiljene vizualne podobe in odličnih igralskih predstav, še posebej Janeza Škofa, ki perfektno zajame karizmatičnost kot tudi obsesivno naravo pokojnega Šterka, je glavna odlika filma Šterkijada njegova vsebinska univerzalnost, saj se s svojo ganljivo analizo družinskih odnosov približa marsikateremu gledalcu. Ta iskrenost in pogum, ki poganjata pričujoči film, odtehtata nekatere manjše napake kot so prekratka dolžina in nekateri polovično razviti konflikti, Šterku pa vse pohvale, da se je uspel distancirati od slavne podobe svojega očeta in mu postaviti spomenik, ki služi kot poklon kot tudi kritika zapuščine pomorščaka, ki je živel za morje in tam tudi umrl.