Posebne filmske recenzije | RAZGLEDANO

Idila, celovečerni prvenec režiserja in scenarista Tomaža Gorkiča, je bil ob izidu označen za prvo slovensko grozljivko, kar pa ni točen podatek. Začetni poskusi omenjenega žanra v domačem filmu (Morana, Rabljeva freska) se pojavljajo že v začetku 90. let, pa četudi so se izkazali za precej porazne. Ravno zato bi bilo bolj primerno, če rečemo, da je Idila prva kompetentno narejena slovenska grozljivka, ki jo je ustvaril nekdo s potrebnim poznavanjem žanra in tehnično usposobljeno ekipo. Z vsebinskega vidika je težko govoriti o presežku; gre za še eno podeželsko grozljivko o mestnih srajcah, ki nehote trčijo ob psihopatske hribovce in se znajdejo v krvavi bitki za preživetje. Mestne srajce predstavljajo modni fotograf in dva ženska modela, ki se odpravijo na rutinski fotošuting v objem slovenskih gora, psihopatska hribovca pa v domači kleti kuhata žganje na prav poseben (in ne ravno okusen) način. Gorkičeva Idila ima to srečo, da se glede žanrske zastopanosti v slovenskem filmu nima konkurence; je vsekakor kompetentno narejen, solidno odigran in atmosferičen rutalni triler, ki prepriča s tehnično izpiljenostjo in razkošno vizualno podobo, ki dobro zajame kontrast med temačnim / nasilnim dogajanjem in širokimi plani idiličnih slovenskih gora. Vendar pa spodoben film še ni dober film oz. v primeru Idile nadpovprečno dober film; Gorkič je sicer spreten poznavalec žanra, vendar pa bi se lahko bistveno bolj potrudil pri vsebini, ki ne bi mogla biti bolj predvidljiva in generična. Drugače povedano, vse, kar ste videli v hribovskih klavnicah tipa Wrong Turn, boste videli tudi tu, kaj bolj domiselnega pa ni za pričakovati. Idila je spodoben poskus žanrskega filma, ki pa pušča veliko prostora za izboljšave.

Iranec Mohammad Rasoulof je primer filmskega umetnika, ki je sprejel film kot orožje zoper sistemsko tiranijo in z njo povezane krivice; v zadnjem desetletju je bil pogosto tarča iranskih oblasti zaradi snemanja filmov brez potrebnih dovolilnic, nekajkrat mu je bila izrečena tudi zaporna kazen in celo prepoved odhoda iz države. V mesecih pred premiero njegovega najnovejšega celovečerca, družinske drame The Seed of the Sacred Fig, na festivalu v Cannesu, so ga v domovini znova obsodili na 8 – letno zaporno kazen, vendar je Rasoulof uspel še pravočasno pobegniti v Evropo. Da je pričujoči film sprožil tako buren odziv iranskih oblasti, je pričakovano, saj njegovo ozadje temelji na resničnih protestihi, ki so izbruhnili septembra 2022 po smrti 22 – letne Mahse Amini, ki se je uprla nošnji naglavne rute in bila (sodeč po izpovedih prič) deležna brutalnega mučenja s strani iranske policije, ki je vpleteno v smrt zanikala. Vzporedno z resničnimi protesti pa gledalci spremljamo zgodbo družine ambicioznega preiskovalnega sodnika Imana, ki zvesto sledi režimu in nadzoruje aretacije in zasliševanja protestnikov, kar pa vse težje prenašajo njegovi hčerki in žena, ki zgolj nemočno opazujejo kako policija okrutno ravna z njihovimi prijatelji in vrstniki. The Seed of the Sacred Fig je radikalen, udaren in brezkompromisno krut film, ki skozi zgodbo o privilegirani iranski družini s tragično iskrenostjo in suvereno prikaže postopen razpad moralnih vredno znotraj storo patriarhalnega sistema, pri tem pa se požvižga na politično korektnost ter jasno in glasno obsodi krivce za nastali kaos v Iranu. Filmu je v pomoč tudi izvrstna igralska zasedba (ženski del, ki ga sestavljajo Soheila Golestani, Mahsa Rostami in Setareh Maleki, je naravnost imeniten), Rasoulof pa z uporabo resničnih posnetkov demonstracij v Iranu premeteno prikaže tragične posledice sistemskega nasilja. Nasploh odličnemu filmu dela nekaj preglavic razvlečena dolžina skoraj treh ur, ki je najbolj evidentna v zadnji tretjini, kjer se Rasulof odpove intimnosti dogajanja in postreže z pretirano “akcijskim” pregonom, ki spominja na scene iz kakšne ruralne grozljivke. Te napake pa niso preveč usodne, saj je Seed of the Sacred Fig še vedno preveč pomemben film, da bi ga lahko zlepa pozabili.