Posebne filmske recenzije | RAZGLEDANO

Črnohumorna psihološka drama A Different Man se loteva problematike, ki je v filmski umetnosti še vedno pogosto zamolčana; gojenje predsodkov javnosti do oseb, ki bolehajo za telesnimi deformacijami in premagovanje notranje stiske dotičnih posameznikov, ki se s težavo rešijo mentalitete samouničujočega pomilovanja. Osrednji lik filma je Edward (Sebastian Stan), katerega obraz je porasel z benignimi tumorji, zato kot igralec težko pride do dela; njegovi edini “vidnejši uspeh” je nastop v izobraževalnem videu o premagovanju predsodkov drugačnih, zaradi svojega zdravstvenega stanja pa je obsojen na življenje v osami, kamor se zateče pred obsojajočimi pogledi ljudi. Ko s pomočjo eksperimentalnega zdravila čudežno ozdravi, opusti igralski poklic in postane uspešen nepremičninski agent, vendar ga splet okoliščin pripelje do sprejetja vloge v gledališki predstavi, kjer – dobesedno – igra svoj pretekli jaz, kar v njem zbudi krizo identitete. A Different Man je film, ki premore veliko adutov, še posebej kar se tiče igralskih predstav (tako Stan kot Adam Pearson, ki odigra vlogo Edwardovega naključnega “dvojnika” sta v svojih vlogah izvrstna), posrečenih črnohumornih šal in nekonvencionalnega pripovednega toka, ki poskrbi, da zgodba nikoli ne zapade v predvidljivost in osladnost. Navkljub temu pa filmu močno spodrsne pri izredno pomembni nalogi; povedati zanimivo zgodbo z liki, za katere bi gledalcu moralo biti mar. Od takšne vrste filma se pričakuje, da bo imel bolj počasen tempo, toda težava nastane, ko počasnost zelo hitro pripelje do monotonosti in nevznemirljivosti; dolgočasna atmosfera, neizstopajoča vizualna podoba in emocionalno presenetljivo prazna zgodba kvarijo svetle trenutke briljance, filmu pa ne pomaga niti to, da je večina likov bodisi zelo zoprnih bodisi tako enodimenzionalnih, da se jih bo gledalec zelo hitro naveličal. A Different Man je tako film z dobrimi idejami, ki pa so žal ostale ujete na papirju.

Filmi, posneti v realnem času oz. v enem samem neprekinjenem kadru imajo poseben čar, saj pripomorejo k bolj napetemu in vzdušnemu dogajanju, hkrati pa so s tehnične plati zelo zahtevni in potrebujejo cel kup domiselnih trikov, da ohranijo ravno pravšnjo mero kaosa kot tudi predaha. Francoska grozljivka MadS omenjeno tehniko uporabi za prikaz zgodbe, ki je sicer stalna v podžanru filmov o zombijih; postopen izbruh pandemije skrivnostne bolezni, ki naključne mimoidoče spremeni v krvoločne kanibalske pošasti. Posebnost filma režiserja in scenarista Davida Moreauja pa je v tem, da navkljub tehniki “neprekinjenosti” dogajanje predstavi iz več perspektiv, ki se tekom slabe ure in pol pogosto menjavajo; film se začne z 18 – letnim Romain, ki pri svojem preprodajalcu poskusi novo drogo, na poti do doma pa naleti na hudo ranjeno žensko, ki si pred njegovimi očmi vzame življenje. Od tod naprej se film poigrava z možnostjo, da je norost, ki bo sledila, zgolj produkt Romainovega slabega tripa, vendar ko se v dogajanje vpleteta tudi njegovo dekle in ljubimka, postane jasno, da se pripravlja nekaj bistveno hujšega. MadS je na vsebinski ravni precej standardni film o zombijih, vendar pa z nepredvidljivo menjavo perspektiv, počasnim razvojem zgodbe, pristnimi igralskimi predstavami in vzdušjem, ki vrhunsko skače na meji med realno grozo in psihadelijo, gledalca nemudoma prikuje za zaslon. Seveda pa je glavna odlika filma njegova brezhibna tehnična izvedba neprekinjenosti dogajanja, kar resda vodi v trenutke razvlečenosti in repeticije, vendar pa bo gledalec z malce potrpljenja uspel toliko bolj ceniti prizore, ki povlečejo dogajanje v kaotično brutalnost. MadS ne odkriva revolucije v žanru filmov o zombijih, vendar pa je še vedno prekleto efektivna strašljivka.