Posebne filmske recenzije | RAZGLEDANO

Danske srhljivke Speak No Evil se je ob izidu oprijel naziv najbolj kontroverznega filma v zgodovini države, kar je precej ambiciozna oznaka, glede na to, da se Danska lahko “pohvali” z zajetnim deležem brutalnih in za ogled nepriijetnih filmov (če omenimo samo klasike Festen, The Hunt in Breaking The Waves). Film režiserja in scenarista Christiana Tafdrupa predstavi dve družini, ena z Danske, druga z Nizozemske, ki se po naključju srečata na počitnicah v Italiji in med seboj skleneta bežno prijateljstvo. Po vrnitvi iz počitnic danska družina prejme povabilo za krajši obisk nizozemske družine, ki živi v manjši hiši na podeželju in po začetnem oklevanju se prva odloči sprejeti povabilo, toda kmalu po prihodu se izkaže, da se za zidovi hiše navidez prijazne in sproščene nizozemske družine skriva grozljiva skrivnost. Je torej Speak No Evil resnično tako kontroverzen kot mnogi trdijo? Nikakor. Daleč od tega. Resda je odlično odigran in napolnjen s pristnim skandinavskim črnim humorjem, prav tako pa vsaj v prvi polovici očara z dobro kombinacijo psihološkega suspenza in ostre satire na temo družbenih razlik, vendar pa se film začne sesuvati vase zaradi ene gromozanske napake; nadležnega idiotizma glavnih junakov. Speak No Evil skuša gledalca stresti do kosti s situacijo, kjer ena sadistična družina izvaja teror nad drugo, s tem, da bi do slednje morali gojiti nekakšno empatijo in skrb. Vendar je to zelo težko, saj dansko družino sestavljajo popolni idioti, ki bi se lahko brez težav rešili iz stresne situacije, vendar namesto tega sklepajo eno neumno odločitev za drugo, kar pripelje do točke, ko je gledalcu za usode žrtev vseeno, saj več kot očitno želijo biti pokončane. Končni razplet, ki ne bi smel šokirati nikogar, ki je v svojem življenju videl več kot pet grozljivk, prav tako ostaja neraziskan in brez globjega motiva, za seboj pa pušča celo vrsto nelogičnosti, s katerimi se filmu ne da ukvarjati. Speak No Evil je film, ki skuša šokirati, vendar pa okoli šoka zgradi toliko neumnosti, da se groza spremeni v smeh kot znak zadrege.

Mladinska drama Igrišča ne damo, sicer najnovejši celovečerec režiserja Klemna Dvornika, se tematsko naslanja na aktualno problematiko upora družbeno ozaveščenih mladih zoper generacije ciničnih in arogantnih odraslih, ki so v želji po dobičku in hitrem ugodju pripravljeni poteptati prihodnost našega planeta. Dvornikov film ta upor omeji na majhno skejtersko igrišče v Ljubljani, kateremu grozi rušenje, saj želi gradbeno podjetje na tem območju zgraditi parkirišče za avtomobila. Skupina dvanajsletnih skejterjev, ki jim igrišče predstavlja drugi dom, se s pomočjo zadržane Alme, katere oče je zaposlen v omenjenem gradbenem podjetju, odloči za aktiven upor zoper rušenje, vendar ima na voljo zgolj teden dni časa. Igrišča ne damo prinaša navdihujoče sporočilo o moči družbenega aktivizma mladih, ki predstavlja edino upanje za prihodnost planeta, pri tem pa se povečini premetno izogne pedagoškemu moraliziranju in sentimentalnosti, kar je vsekakor pravilen pristop za nagovarjanje mlajših generacij. Dvornikov film, zaznamovan z duhom TikToka, urbanega hip hopa in skejtanja je tehnično izpiljen in dobro odigran; pri slednjem velja pohvaliti mlade igralce, ki se zelo dobro znajdejo v svojih vlogah, pa četudi ji film ne daje veliko možnosti, da bi iz svojih likov ustvarili kaj več kot like s komaj kaj osebnosti. In tu trčimo ob prvi večji problem Dvornikovega filma; navkljub poglobljenemu sporočilu je film kot tak presenetljivo plitek in nedodelan, saj si ne vzame čas, da bi bodisi razvil svoje like ali pa ustvaril bolj dramatičen zaplet, kar je še posebej razvidno v zaključku, ki skuša delovati emocionalno, vendar pa je izpeljan tako naivno in osladno, da celotnemu dogajanju odvzame kakršnokoli relavantnost. Še bolj moteče pa je to, da je Igrišča ne damo preveč resen in skoraj oropan sproščenosti in duhovitosti, ki sta pri mladinskih filmih nujna, zato na več mestih izpade preveč duhomorno in celo dolgočasno. Dvornikov film ima vsekako dobre namene in režiserju se pozna obrtniška spretnost, vendar pa je težko reči, da bo pri mlajših gledalcih pustil trajnejši vtis.