Tim Burton je ob začetku svoje kariere v prvi polovici 80. let veljal za filmskega ekscentrika, ki se ni odrekal svoji burni domišljiji in prav posebnemu smislu za humor, ki tiči nekje med črno komedijo in groteskno. Nekatere omenjene adute je že prikazal v svojem režijskem prvencu, odštekani komediji zmešnjav Pee Wee’s Big Adventure, vendar pa je ta predstavljal generalko za naslednji celovečerni podvig, ki ga je (vsaj za nekaj časa) ustoličil za kralja prikupno čudaškega. Govora je seveda o fantazijski črnohumorni grozljivki Beetlejuice, v katerem se je Burton domiselno poigral s konceptom življenja po smrti in ustvaril skorajda parodično različico klasične zgodbe o duhovih; glavna junaka filma sta namreč nedavno preminuli par Barbara in Adam (izvrstna Geena Davis in Alec Baldwin), ki sta obsojena na mučno posmrtno življenje v njuni nekdanji hiši, katera je prodana premožni (in pričakovano pohlepni) družini Deetz. Nezadovoljna nad novimi lastniki, se jih Barbara in Adam odločita nagnati iz hiše, pri tem pa jima pomoč ponudi diabolični, anarhistični, vulgarni in razigrani “bio-izganjalec” Betelgeuse oz. Beetlejuice (Michael Keaton v svoji življenjski vlogi), dogajanje pa še dodatno zaplete mlada čudakinja Lydia Deetz (očarljiva Winona Ryder), ki edina uspe komunicirati s pokojnim parom. Brez kančka dvoma lahko rečemo, da je Beetlejuice na samem vrhu Burtonovih najboljših filmov; njegova zmožnost kombinacije presenetljivo ostrega humorja, simpatičnega gnusa in ganljive gotske fantazije je presunljiva in filmu dopušča ogromno kreativnosti in parodične rekonstrukcije zgodb o duhovih. Film je obenem zaznamovan s čudovito in unikatno scenografijo, živahnim tempom, nepredvidljivo in duhovigo zgodbo zimzeleno glasbo Dannyja Elfmana, posrečenimi gagi in vrhunsko fizično komedijo. Beetlejuice je tako ena najbolj posrečenih, unikatnih in kreativnih komedij vseh časov, hkrati pa tudi nesporna filmska klasika 80. let.

Film What Ever Happened to Baby Jane? vsaj na prvi pogled ni obetal večjega uspeha; posnet je bil v črno-beli tehniki in to v obdobju, ko je ta postajala že nekoliko zastarela, v glavnih vlogah sta nastopili dve igralki v poznih petdesetih in okrutna literarna predloga Lukasa Hellerja, ki je prikazovala zastrašujoče disfunkcionalen odnos med dvema sestrama, katere razžirata ljubosumje in stare zamere, so bile vse prej kot sestavine za kritiški in komercialni uspeh. A zgodilo se je ravno nasprotno; film ni postal zgolj kritiško hvaljen in velikanska finančna uspešnica, ampak je obudil tedaj zaspani karieri glavnih igralk Bette Davis in Joan Crawford, ki naj bi bile tekom snemanja tudi resne rivalke. V filmu spremljamo tragično zgodbo sester Hudson, ki sta po zatonu igralskih karier obsojeni na življenje v stari hollywoodski vili; starejša Jane (Davis) je duševno neuravnovešena sadistka in nekdanja otroška igralska zvezdnica, ki je vedno ostajala v senci svoje mlajše in bistveno bolj nadarjene sestre Blanche (Crawford), ki pa je zaradi prometne nesreče postala paraplegik. Režiser Robert Aldrich izvrstno prepleta elemente klavstrofobične neo-gotske srhljivke, psihološkega trilerja in sprevržene črne komedije ter ustvari tragični in zastrašujoči portret razklanih sester, ki ju poganjata fenomenalni Davisova in Crawfordova v svojih življenjskih vlogah. Zgodba je polna zadovoljivih preobratov, četudi je na trenutke moč zaznati kakšno nelogičnost ali ponesrečeno naključje, dogajanje pa še dodatno popestrijo vzdušna temačna atmosfera, za 60. leta značilna melodramatična glasba, hvalvredno pa je tudi to, da Aldrich uspe dokaj avtentično prikazati okrutnost človeškega sadizma, ne da bi ob tem zapadel v ceneno eksplotacijo ali neokusne šoke. What Ever Happened to Baby Jane? upravičeno nosi status grozljive klasike, ki strese tudi po več kot 50. letih.