Posebne filmske recenzije | RAZGLEDANO

Yorgos Lanthimos, eden od trenutno najbolj drznih, prepoznavnih in unikatnih filmarjev na svetu, se je s svojim zadnjima celovečercema, zgodovinsko burlesko The Favourite in feministično ZF komedijo Poor Things uspel približati širšemu občinstvu, ne da bi pri tem žrtvoval svoje umetniške vizije, v kateri ne manjka odbitih surrealnih izletov, absurda in odrezavega črnega humorja. A tisti, ki od njegovega najnovejšega filma, epskega triptiha Kinds of Kindness, pričakujete razvijanje prikupno čudaškega stila zgoraj omenjenih uspešnic, boste najverjetneje razočarani; Lanthimos se namreč vrača k grotesknemu stilu svojega razvpite tragikomedije Dogtooth, ki se ne boji pustiti gledalca zmednega, jeznega in šokiranega. Film z zvezdniško igralsko zasedbo predstavi tri medsebojno ločene zgodbe o posameznikih, ki se znajdejo v neprijetnih in / ali absurdnih situacijah; v prvi se Robert skuša znebiti vpliva svojega dominantnega šefa in ljubimca, v drugi spremljamo policista, ki preboleva skrivnostno izginotje svoje žene, dokler se ta na lepem ne vrne domov, v sklepni zgodbi pa člana bizarnega seks kulta iščeta kandidate za ritual notranjega očiščenja. Kinds of Kindness je čudovito utrgan, nesramen in bizaren eksperiment, ki jih v današnjem času vse bolj plitke in generične filmske ponudbe, pošteno pogrešamo; film, ki se ne ukvarja s smislom, koherenco in rdečo nitjo, ampak se neobremenjeno in razposajeno prepusti kopičenju grotesknosti, neprijetnih situacij, odvratno fascinantnih likov ter zapletov, ki pogosto drzno presežejo mero zdravega okusa. Z vidika igralskih predstav je to v prvi vrsti film Jesseja Plemonsa, ki fenomenalno upodobi tri osebnostno različne like, nič slabša pa nista znova simpatično čudaška Emma Stone in Willem Dafoe. Zaradi specifičnega vzdušja bo Lanthimosov film pustil gledalce razdvojene; nekatere bodo uživali v njegovi absurdni premisi, spet druge pa bo utrujal in dolgočasil, a če nič drugega, je pohvalno vsaj to, da se Lanthimos ne prilagaja nikomur in na vrhuncu svoje kariere ustvari film, ki bo razdvojil občinstvo.

Gepack je celovečerni prvenec Žige Kukoviča, ki je z glavnim igralcem Robertom Kladnikom zaslovel s kratkimi komičnimi posnetki na omrežjih TikTok in YouTube, kar je po svoje zaskrbljujoč podatek; ali lahko komik, ki zabava občinstvo za par sekund ali minut, uspe posneti uro in pol dolg film, ki ne bo izgledal zgolj kot kolaž skečev, zlepljenih skupaj v plitko in nezanimivo zgodbo? Odgovore je nekoliko bolj zapleten, ko bi sprva mislili. Gepack je zamišljen kot komični film ceste o štirih prijateljih, ki se odpravi na festival na Hrvaško, vendar se tekom neobremenjenega in s hedonističnim duhom zaznamovanega izleta začnejo odvijati stvari, ki ne ogrozijo zgolj navidez trdnega prijateljstva četverice, ampak hkrati tud njihova življenja, še posebej, ko se eden od prijateljev udeleži potovanja zgolj zato, da bi čez mejo pretihopatil drogo. Kukovičev film spada med neodvisno produkcijo, podkrepljeno z minimalnimi finančnimi sredstvi, kar pa se celovečercu na tehnični ravni ne pozna; film je vizualno atraktiven, igra povečini naravna (še posebej duhovita je epizodna vloga Matjaža Javšnika), uporaba kamere in struktura nekaterih prizorov je brezhibna, dodana glasba pa dogajanju doda potrebno živahno dinamiko. Žal pa se filmu t.i. “tik-tok” korenine poznajo pri nedodelani zgodbi, ki ji sicer lahko oprostimo predvidljivost, vendar pa ima dve ključni težavi; pomanjkanje fokusa in pogosto nerodno preskakovanje med odštekano komedijo in čustveno dramo. In za obe težavi je kriv nepotreben zaplet s tihotapljenem drog, ki ga je Kukovič najverjetneje vstavil v film, da bi dogajanju dodal več dramatičnosti, vendar pa večino časa deluje prisiljeno in (brez da bi razkrili konec filma) niti ne pripelje do kakršnegakoli zadovoljivega zaključka. Gepack je tako najmočnejši, ko se prepušča goli zajebanciji štirih glavnih junakov na cesti proti morju, vendar pa je teh trenutkov premalo, da bi film lahko štrlel iz povprečja.