Francoska filmarka Julia Ducournau je leta 2016 šokirala javnost s svojim celovečernim prvencem, kanibalsko mladinsko dramo Raw, ki je dokazala, da imamo opravka z izredno samozavestnim umetniškim glasom, ki ji filmski ekstremizem ni tuj, vendar tega začini s provokativnim, poglobljenim in ostrim družbenim komentarjem. Podobno držo režiserka ohranja tudi v svojem drugem celovečercu, psihološki telesni grozljivki Titane, ki je še pred uradno premiero dvigovala prah zaradi premise o mladi ženski, ki goji erotično fascinacijo nad jeklenimi konjički (gre sicer za stanje, imenovano mehanofilija) in v enem od prizorov celo seksa z avtomobilom. Ta ženska je Alexia (izvrstna Agathe Rousselle), ki kot deklica preživi hudo prometno nesrečo, od tega pa ji ostane velika brazgotina na lobanji in pod njo vstavljena ploščica iz titana. V dobi odraslosti se seksualno nenaairn Alexia preživlja kot model na avtomobilističnih sejmih, hkrati pa je tudi serijska morilka, ki brezvestno mori svoje številne ljubimke in ljubimce. A ko ji policija pride na sled, prevzame novo identiteto dolgo pogrešanega dečka, sina poveljnika gasilske postaje (elegantno zadržani Vincent Lindon). Ducournaujeva se tudi s filmom Titane drzno poigrava z elementi tabujev, navidez cenene eksplotacije in grotesknega šoka, pa vendar je pričujoči film mnogo več kot to. Pod številnimi prizori nasilja, gnusa in sprevrženosti se namreč skriva ne zgolj kompleksna in inteligentna karakterna študija osebe, ki hkrati prevzema kot tudi izgublja identitete, ampak drzna analiza aktualnih družbenih pretresov, povezanih z razbijanjem mita o možatosti (ni naključje, da se filmi med drugim odvija v svetu gasilstva oz. poklica za “prave moške”), toksičnostjo med spoloma te s krhkostjo družinskih vezi, ki so polne ljubezni kot samouničevalnosti. Titane je vizualno razkošen, sofisticirano predrzen in odlično odigran film, ki je hkrati tudi vzoren primer filmskega šoka, ki s seboj nosi pomembno sporočilo, v gledalčevem spominu pa bo ostal še dolgo po nastopu odjavne špice.

Beseda groza ima morebiti preprost pomen, vendar je hkrati večplasten in kompleksen, saj se ta pojavlja v številnih oblikah. Včasih materialno s prisotnostjo nečesa, kar v nas zbuja strah, včasih pa sta dovolj že neprijetna tišina in zadušljivo ozračje in na slednje vsekakor cilja srhljiva psihološka drama Time of Moulting nemške režiserke Sabrine Mertens. Film je sestavljen iz 57. statičnih kadrov, v celoti postavljenih znotraj stare hiše tričlanske družine v Zahodni Nemčiji v 70. letih; deklica Stephanie živi skupaj s svojo neuravnovešeno mamo in čustveno otopelim očetom v popolni izolaciji ter začne kmalu kazati znake mazohističnih impulzov, ki se v dobi najstništva (film nekje na polovici preskoči dogajanje za okroglih deset let) samo še okrepijo in kmalu namesto radovedne deklice pred seboj uzremo zafrustrirano najstnico, ki v kletnih prostorih uporablja mesarke pripomočke iz torbe njenega pokojnega dedka za seksualno zadovoljitev. Time of Moulting se ponaša z oznako grozljivka, vendar pa je ta nekoliko zavajajoča; res gre za neprijeten in naporen film, ki z domiselno uporabo atmosferičnega zvoka in temačne fotografije pri gledalcu zbija občutke nelagodja, vendar pa film ni klasična grozljivka, ampak prej za provokativen filmski eksperiment, ki črpa strah iz tistega, kar ni na spregled. Mertensova se zaveda, da bi bilo neposredno razgaljanje zlorab in nasilja preveč enostavno, zato nanje raje namiguje preko prizorov, ki se sprva odvijajo kot dolgočasna rutinska vsakdanjost, vendar pa zgolj en sam dialog ali nerodna pozicija lika nemudoma dodajo dogajanju strašljivo ozadje. In četudi je film zastavljen kot intimna družinska drama, je poln zvitih namigov na zloveščo zapuščino nacističnega režima in kako je tega nemška družba vnesla v lastno kolektivno travmo. Time of Moulting je enigmatičen film, ki bo gledalca enako fasciniral kot tudi frustriral, saj vse do zadnje tretjin ne bo točno vedel, v katero smer se zgodba odvija in navkljub antiklimatskemu koncu, ki opozarja na depresivno ciklično ponavljanje, gre za zastrašujoče dober filmski eksperiment.