Druga svetovna vojna se v slovenskem prostoru marsikomu zdi že precej zlajana tematika, še posebej zato, ker je ta pogosto zlorabljena v namene ideološke propagande in večnega obračunavanja med slovenskimi “kavbojci in indijanci” oz. partizani in domobranci. Toda slovenski vojno-zgodovinski kratki film Ostri vrh v produkciji zasavskih neodvisnih filmarjev F.U.D Loke Studio dokazuje, da je to temačno obdobje še vedno polno zgodb, ki so po vseh teh letih ostale neraziskane in skoraj pozabljene. Ostri vrh iz naslova filma je kraj, kamor je le nekaj dni pred začetkom nemškega napada na Jugoslavija poslana skupina vojakov Kraljevine Jugoslavije z namenom obrambe severne meje. Kar se sprva začne kot rutinska naloga varovanja meje, se zelo hitro spremeni v boj za preživetje, nad celotnim dogajanjem pa visi grozeča senca prelomnih dogodkov, ki so za vedno spremenili slovensko zgodovino 20. stoletja. Žanr vojnega filma je v Sloveniji zelo skromno prisoten, med razlogi pa je pogosto omenjeno prepričanje, da za tovrstne filme potrebuješ ogromno denarja in celo vrsto logističnih zahtev, kar pa Ostri vrh nekoliko postavi na glavo. Gre namreč za film, ki dokaže, da lahko z že nekaj iznajdljivosti in entuziazma ustvariš ne zgolj zgodovinsko avtentičen in iskren, ampak tudi izredno gledljiv izdelek, ki navkljub temačnemu ozadju in tragični resnični zgodbi ohranja smisel za humor, hkrati pa subtilno izlušči motive poguma in požrtvovalnosti, ne da bi ob tem izpadel osladno ali pokroviteljsko. Velike zasluge za tako dober rezultat je moč pripisati dobri režiji, duhovitim dialogom in simpatičnim igralskim predstavam, četudi se film ne uspe docela izogniti pričakovanim pastem nizkoproračunskih izdelkov kot so tehnične napake (četudi nobena od njih ni usodna) in prenaglo sklenjena zgodba, ki bi se jo lahko brez težav razširilo na celovečerno dolžino. Ostri vrh je več kot spodoben vojni film, ki dokazuje, da obdobje druge svetovne vojne še vedno lahko služi kot vir številnih navdihujočih in ideološko neobremenjenih pripovedi.

Kostanjevi gozdovi v naslovu celovečernega prvenca Gregorja Božiča opisujejo Benečijo, predel na jugoslovansko-italijanski meji, ki je bil po koncu druge svetovne vojne prepuščen počasnemu umiranju; zaradi revščine in političnih napetostih je mnogo prebivalcev ta predel zapustilo in iskalo srečo v tujino, tistim, ki so ostali, pa je posvečen pričujoči film. Božičeva poetična drama, ki se poslužuje tudi elementov pravljičnega nadrealizma, spremlja dva posameznika starejše in mlajše generacije, ki se znajdeta pred težko življenjsko preizkušnjo; stikaški mlinar (Massimo de Francovich) se sooča z naglim umiranjem svoje žene, medtem ko Marta (Ivana Roščić), zadnja obiralka kostanjev, sanjari o tem, da bi zapustila vse bolj revno in depresivno okolje Benečije in poiskala srečo na drugi strani oceana. Usodi glavnih junakov se prepletata in preko njiju Božič s tenkočutno občutljivostjo naslika ganljiv, pretresljiv in ponekod celo duhovit potret pozabljenih krajev, katerih – kot izjavi eden od likov v filmu – čez sto let najverjetneje nihče več ne bo spomnil. Zgodbe iz kostanjevih gozdov je s svojim liričnim pripovednim tokom in močnim zanašanjem na simbolizem zasnovan kot filmska pravljica s presunljivo vizualno podobo, ganljivo glasbeno podlago, naravnimi igralskimi predstavami (pohvalno je, da je Božič v filmu ohranil dialekt omenjenih krajev) in zasanjanim tempom, ki blagodejno deluje na gledalca, saj ga za slabih 80 minut odpelje v svet brez meja in ideologij, Božičeva poglobljena meditacija o smrti, upanju in krivdi pa hkrati poskrbi, da film funkcionira ne zgolj kot plemenit spomenik Benečiji, ampak praktično vsakemu kraju, ki je nažalost obsojen na pozabo. Zgodbe iz kostanjevih gozdov so neprecenljiva filmska pesem, zaradi katere bo Benečija ostala večna.