Posebne filmske recenzije | RAZGLEDANO

Režiserja Michael Bay in Ronald Emmerich sta že skoraj dve desetletji tarči ljubiteljev filma, ki se obešnjaško norčujejo iz njunih zastarelih akcijskih skropucal (sicer upravičeno, saj se je med leti 1990 in 2024 na področju akcijskega filma ogromno spremenilo, tega pa dvojec nikoli ni bil pripravljen sprejeti), toda dejstvo je, da sta bila nekoč nepremagljiva kralja čezlužniškega akcijskega filma, brez katerih bi bilo marsikatero poletje pusto in dolgočasno. In eden od filmov, brez katerih si 90. leta ne bi mogli predstavljati, je Bayjeva ekstravaganca Bad Boys, akcijska “buddy-buddy” komedija, postavljena v vroči Miami, kjer sta policijska sodelavca Marcus in Mike postavljena pred težko nalogo; v zgolj treh dneh morata najti pošiljko ukradenih mamil, pri tem pa se zapleteta v preiskavo umora in zaščito edine priče zločina. Bad Boys vsebuje značilno formulo filmov, ki se zanašajo na tovariško kemijo med dvema posameznikoma, ki sta si osebnostno popolnoma nasprotna; Marcus je družinski človek, medtem ko je Mike zaprisežen samec in ženskar, oba pa morata združiti moči za uspešno razrešitev težav, ki ju obkrožajo. Bayju se pozna kariera režiserja videospotov, še posebej zaradi hitrega tempa, vrtoglavih akcijskih prizorov, atraktivne vizualne podobe sončnega Miamija ter privlačnega izbora glasbe, žal pa ob tem prinaša tudi plitko in predvidljivo zgodbo z večinoma površinskimi liki in nepretresljivimi preobrati. Razumljivo pa je, da sta glavni adut filma njuna simpatično obešnjaška osrednja lika, ki ju razigrano odigrata tedaj vzpenjajoča zvezdnika Will Smith in Martin Lawrence, katerih kemija ohranja film nad povprečjem tudi v najšibkejših trenutkih. Nasploh je Bad Boys kratkočasna akcijska komedija za neškodljiv izklop možganov, za kaj več pa je Bay napačen naslov.

Walter Hill je v 80. in 90. letih predstavljal enega od velikanov akcijskega filma, ki nam je dostavil cel kup žanrskih klasik, vendar pa je eden od njegovih najboljših filmov hkrati tudi njegov najbolj (krivično) spregledan. Akcijski triler Southern Comfort je ugledal luč sveta v času, ko je bil spomin na vojno v Vietnamu še kako živ, pustolovska klasika Deliverance pa je močno zaznamovala podžanra akcijskih filmov o preživetju. Predpostavke, da je Hill želel poklon Boormanovi mojstrovini, so sicer razumljive, saj sta si na prvi pogled filma precej identična; v obeh spremljamo človekov boj za preživetje sredi neokrnjene divjine, hkrati pa ga iz vseh stran ogrožajo “hribovci”, ki jim je lastnina pomembnejša od etičnih pravil. Slednje tokrat predstavljajo pripadniki francoske manjšine Cajun, ki se zapletejo v oborožen spopad s člani ameriške nacionalne garde med rutinsko vajo v močvirjih Louisiane. Hill je bil vedno mnenja, da Southern Comfort ni film o vietnamski vojni, toda njeni vplivi so precej očitni; skozi zgodbo o vojakih v zanje popolnoma tujem okolju je moč videti močne primerjave z vojaško intervencijo v Vietnamu, četudi drži, da Hill v podajanju družbenega komentarja o konfliktu med človekom in naravo ni pretirano poglobljen. V osnovi gre še vedno za čistokrvni akcijski film iz 80. let, ki pa uspešno preseže žanrske klišeje in se dvigne krepko nad povprečje s svojo vrhunsko atmosfero, vzdušno glasbo Rya Cooderja in izvrstnim tempom, ki lovi idealno ravnotežje med umirjenimi trenutki ter visoko mero suspenza. Pohvaliti je treba tudi dokaj realistične akcijske prizore ter vztrajanje pri filmskem minimalizmu, močan pečat pa pusti tudi izvrstna igralska zasedba, kjer dominirata predvsem veterana Keith Carradine in Power Boothe; njuna lika sta tudi najbolj izbrušena, kar pa žal ni moč reči za ostale, ki so razviti precej površinsko in enodimenzionalno. Če je Southern Comfort res film o Vietnamu ali zgolj zgodba o preživetje v divjini, je popolnoma vseeno; kakorkoli pogledamo, gre za akcijsko klasiko, ki tudi po 45. letih ostaja enako ostra, napeta in vznemirljiva.