Posebne filmske recenzije | RAZGLEDANO

Pajki spadajo med bolj osovražene živalske vrste (povečini neupravičeno), saj že zgolj s svojim videzom gomazečega bitja z dolgimi nogami marsikateremu človeku poženejo strah v kosti. Na ta strah močno računa tudi režijski prvenec francoskega filmarja Sebastiena Vaničeka z naslovom Infested, ki si za cilj zastavi, da gledalčev strah pred pajki samo še okrepi, ob tem pa se neizmerno zabava. Francoski šoker se odvija v notranjosti zanemarjenega stanovanjskega kompleksa, kjer ljubiteljski zbiralec insektov Kaleb prinese škatlo z nenavadno velikim eksotičnim pajkom. Seveda ne mine dolgo, ko pajek pobegne iz svojega domovanja in se začne izredno hitro razmnoževati, stanovanjski kompleks pa postane epicenter izbruha invazije pajkov različnih velikosti, ki se premikajo z nadnaravno hitrostjo in imajo strašljivo sposobnost prevzema nadzora nad samim človekom. Infested na prvi pogled sledi klasični formuli filmov o pošastih, kjer spremljamo skupino ljudi, ki je pahnjena v grozljiv boj za preživetje, toda Vaniček temu doda nekaj, s čimer se žal mnoge grozljivke dandanes ne morejo pohvaliti; z globino likov, nepredvidljivo in venomer napeto zgodbo ter celim kupom prizorov, ob katerem si bo mnogo “ljubiteljev” pajkov prestrašeno zatiskalo oči. Presenetljivo je to, da film po zastrašujočem uvodu gledalca ne bombardira takoj z akcijo, ampak prvo tretjino v celoti nameni prikazu osrednjih junakov in njihovih kompleksnih življenjskih usod, kar pripomore k temu, da je gledalcu za like vedno mar, ravno zato pa njihov boj s pošastnimi pajki izpade ne zgolj vznemirljivo, ampak presenetljivo čustveno. Film navduši tudi z dokaj realističnim izgledom pajkov in subtilnim družbenim komentarjem, ki se – sicer zgolj na osnovni ravni – dotakne razrednega boja med neprivilegiranimi in represivnimi sistemi. Infested resda nima močne konkurence na področju kvalitetnih grozljivk o pajkih, vendar se v tej kategoriji uvršča na sam vrh.

Da je žanr grozljivk več kot primeren za razkrivanje nekaterih najbolj temačnih in krvavih poglavij zgodovine Balkana, je bilo že večkrat dokazano in tudi psihološka strašljivka Mrak režiserja in scenarista Dušana Milića sledi tej formuli. Film se sicer ne dotika krvavega balkanskega konflikta iz 90. let, ampak je njegovo dogajanje postavljeno na Kosovo po uradnem koncu vojne, ki pa se za marsikoga še vedno ni končala, najbolj tragično pa je to, da se njene posledice čutijo tudi na pripadnikih mlajše generacije. Mednje spada tudi deklica Milica, ki na začetku filmu prebira svoje pretresljivo pismo o svojem življenju v stari hiši sredi gozda, kjer se z materjo in dedkom brani pred nevidno grozo, ki ponoči preži in kolje njihovo živino, Milica pa povrhu tega nemočno spremlja, kako se njeni vrstniki navkljub prisotnosti vojaških enot KFOR selijo iz revnega Kosova. Mrak je film, ki v maniri modernih “gozdnih” klasik kot je The Blair Witch Project na grozo zgolj namiguje, nikoli pa jo ne prikaže; Milić vztraja pri tem, da tisto, kar ogroža Milico in njeno družino, ostaja skrito, nedosegljive in morebiti prisotno zgolj v simbolni obliki vojnega / nacionalističnega terorja, ki še dandanes ostaja strelivo za ideološka obračunavanja. A navkljub političnemu ozadju, pred katerim Milić sicer ne beži (in s katerim se nekateri gledalci najverjetneje ne bodo strinjali), je Mrak še vedno osebna zgodba, podkrepljena s fenomenalno temačno atmosfero, vrhunskim suspenzom, subtilnimi prizori strašenja, odličnimi igralskimi predstavami (še posebej novinke Mione Ilov v vlogi Milice) ter pretresljivo realističnim prikazom življenje neprivilegiranih in od družbe odrinjenih ljudi, katerim strah predstavlja edino aktivno čustvo. Nenazadnje pa; največja groza je tista, ki jo povzroča človek.