Trainspotting (1996)

Rating: 8 out of 10.

Ob filmih na temo odvisnosti od mamil skoraj vedno pomislimo na temačne brutalne drame kot so Christiane F. ali pa Requiem for a Dream in iz tega vidika je kultna črna komedija Trainspotting, posneta po istoimenskem romanu škotskega literarnega posebneža Irvina Welsha in v režiji Dannyja Boyla, toliko bolj unikatna in predrzna. Pričujoči film namreč ni zamišljen kot neposredna moralna tragedijda o nevarnostih jemanja drog, ampak ima nekaj, kar si veliko filmov o odvisnostih ne upa izpostaviti; smisel za humor. Film ponuja vpogled v heroinsko podzemlje mesta Edinburgh in v ospredje postavi mladega narkomana Marka (Ewan McGregor v eni od svojih najboljših filmskih vlog), ki dneve preživlja v umazanih stanovanjih, kjer se zadeva s svojimi enako zblojenimi in neperspektivnimi prijatelji. Kljub temu pa se Mark na lepem odloči očistiti, kar pa s seboj prinese nove življenjske izzive; če je v heroinski omami doživljal najboljši orgazem na svetu pomnožen z 10 tisoč, je kot trezen narkoman obsojen na sprejamnje pomembnih življenjskih odločitev in kronični dolgčas. Trainspotting je odštekan film, ki s svojim naspidiranim tempom, pogosto absurdnimi vložki, vrhunskimi igralskimi predstavami, pristnimi dialogi v škotskem narečju ter zvrhano dozo pristnega škotskega črnega humorja simulira občutke kaosa in norosti, ki spremlja heroinskega odvisnika na poti k ozdravitvi in Boyle to izkušnjo še dodatno obogati z odlično glasbo, prebrisano montažo ter domiselnim vzdušjem, ki venomer lovi ravnotežje med socialnim realizmom in odbito grotesko. Navkljub mnogim smešnim trenutkom pa je zmotno trditi, da film heroinsko odvisnost obravnava kot nekaj lahkotnega ali pa to celo glorificira, saj je Markovo potovanje pospremljeno z bridkimi spoznanji in tragičnimi trenutki (še posebej srce parajoč je prizor z dojenčico, ki umre zaradi lakote, medtem ko se njena starša brigata zgolj za naslednjo dozo heroina), ki gledalca opomnijo na srhljive posledice takšnega načina življenja. Trainspotting je film, ki resda venomer hodijo na meji med duhovitim in odvratnim, vendar obe plati prikazane zgodbe kompetentno zlije v nepozabno gledalsko izkušnjo.

Trilogija: August Underground (2001 – 2007)

Rating: 4 out of 10.

Ameriški filmar Fred Vogel, ki vodi svojo neodvisno produkcijsko hišo Toetag Pictures, je že od nekdaj zapisan filmskemu undergroundu, kjer je zbudil ogromno pozornosti s trilogijo August Underground, ki jo sestavljajo istoimenski film (2001), August Underground Mordum (2003) in August Underground Penance (2007). Pričujoče filme bi bilo najlažje opisati kot simulacije t.i. snuff filmov oz. filmov, na katerih so prikazani resnični umori. August Underground seveda ni avtentičen snuff, vendar pa se temu zelo močno približa, saj gre Vogel, ki je poleg režiserja prevzel tudi eno od glavnih vlog, v serviranju najbolj sprevrženega, morbidnega in brutalnega nasilja zelo daleč, za marsikoga celo predaleč. Vsi trije filmi nimajo poglobljene zgodbe; v maniri filmov z najdenimi posnetki spremljamo serijskega morilca Petra, njegovega neimenovanega prijatelja in v naslednjih dveh filmih še njegovo neuravnovešeno in sadomazohistično dekle Crusty (Christie Whiles) ter njenega retardiranega brata Maggota (Michael Todd Schneider), s katerim je zapletena v incestoidno razmerje. O likih ne izvemo skorajda ničesar več, saj so filmi sestavljeni iz dolgih segmentov zverinskega mučenja in ubijanja njihovih žrtev, ti prizori pa so občasno prekinjeni s krajšimi odlomki, kjer liki obiščejo trgovino, rock koncert, hranijo leva ali pa zganjajo lumparije. Ne glede na to, kakšen vtis pustijo filmi na gledalcu, jim je treba priznati, da so strašljivo dobra simulacija snuff sprevrženosti, še posebej po zaslugi presunljivo dobrih posebnih učinkov, vzdušne atmosfere, umazane produkcije ter pristnih naturalističnih igralskih kreacij. In če pričujoči filmi na tehničnem nivoju služijo svojemu namenu, so toliko bolj problematični na vsebinskem; Vogel resda ne skriva namena, da skuša šokirati zavoljo šoka ter da za prizori nasilja in gnusa ne stoji noben globji pomen, vendar se je ob tem potrebno vprašati, zakaj trilogija August Underground sploh obstaja oz. kaj gledalec od nje sploh vzame. Povsem iskreno povedano; skoraj nič, saj ne ponudijo nobene zgodbe, zapleta ali epiloga. So le kolaž različnih sprevrženosti, ki so resda prepričljivo izpeljane, toda vsebinsko povsem praznoglave in plitke.